Žepnina med počitnicami (1)

Saj vem, da sedaj ni ravno čas za razmišljanje o žepnini, ko številni starši razmišljajo, ali bodo njihove družine sploh lahko šle na dopust. Pa vendarle je prav poletje tisto, ko denar kar spolzi med prsti in ne vemo, kam in kako. Poletne počitnice so najboljši čas, da se otroci naučijo razmišljati o denarju. Če jim boste dali priložnost, se bodo z njim tudi naučili ravnati, kar je darilo za vse življenje. Otroci so veliko bolj motivirani za svoje cilje, kot smo odrasli. Toliko časa vztrajajo, da popustimo in kupimo, kar si želijo. Pa čeprav je to samo plastična vodna pištola. Temu se lahko izognemo tako, da otroku damo žepnino. Mogoče se vam zdi, da morate idejo najprej preizkusiti in videti, kako se obnese glede na otrokovo starost in njegove želje, navade. Proti koncu predšolskega obdobja že lahko razmišljate o tem, da bi otroku na počitnicah dali določeno vsoto denarja. Potem pa samo še opazujte, kaj se bo dogajalo. Pred odhodom na počitnice se z otrokom dogovorite, koliko denarja mu boste dali, in v ta namen naj si otrok priskrbi tudi denarnico. Prav tako se pogovorite, katere nakupe bo plačal otrok in katere vi. Tako se boste izognili vsakodnevnemu cmerjenju ob stojnicah, ko bi otroci radi imeli vse, kar se sveti in ropota. Ne morejo imeti vsega in prav je tako. Lahko pa jim pomagate, da se bodo naučili izbirati med tistim, kar jim veliko pomeni, in med tistim, česar sploh ne potrebujejo. Otroke naučimo, da ne bodo kupovali s čustvi in po trenutnem razpoloženju. Predstavljajte si samo večerno promenado. Otroci imajo velike oči ob vseh svetlečih, piskajočih in poskočnih igračah, ki so mamljive samo do naslednje stojnice, kjer prodajajo še bolj piskajoče in še bolj poskočne igrače. Starši se nekaj časa prizanesljivo nasmihamo, potem že malo renčimo in nazadnje rečemo, da nimamo denarja. Ker pa tega ne moremo ponavljati vsak večer, je prav, da nekaj spremenimo. Konec koncev nismo ravno verodostojni, če si že za naslednjim vogalom privoščimo kozarec mrzle pijače. Vrnimo problem z denarjem in z željo »samo nekaj mi kupi« nazaj otroku. Naj si nekaj kupi. Naj razmišlja, ali bo to storil na prvi stojnici in ostal brez denarja, ali pa si bo najprej vse ogledal in šele potem razmislil, kaj si zares želi.