Kantavtorji so duša naroda

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 25. junij 2012 / 06:00

Kranjčan Jože Žvokelj je eden izmed redkih slovenskih pristnih samostojnih ustvarjalcev glasbe.

Sedaj petinpetdesetletni kitarist in pevec je trenutno na enem izmed vrhuncev svoje dolgoletne pestre glasbene poti, na kateri je sodeloval s številnimi znanimi kantavtorji. Žvokelj tako že danes velja za legendo kranjske glasbene scene, njegova plošča Ribi, Rak, Škorpijon pa za eno najboljših plošč v zgodovini slovenske kantavtorske glasbe.

Kako se je začela vaša glasbena pot in kdo vse je vplival na njen potek?

»Kitaro sem začel igrati pri dvanajstih letih, ko sem obiskoval glasbeno šolo pri prof. Primcu. Pot do nje me je vodila mimo Prešernovega gaja, od koder sem zaslišal drugačne, bolj pristne zvoke kitare, ki so me takoj pritegnili. Pevec prve kranjske rock skupine Jure Erman – Piko in eden prvih kranjskih kitaristov Tone Čater sta tako postala moja glasbena mentorja in nadomestila šolske ure. To je sicer povzročilo negodovanje in kazenske ukrepe s strani staršev, kar pa me je le še bolj utrdilo v prepričanju, naj vztrajam na svoji poti.«

Srednješolska leta so tako že prinesla igranje v skupinah ...

»Igral sem v skupinah Žarek in Prebujenje, iz katerih sta se kasneje razvila znana benda Tempo in Naša stvar. Imel pa sem že tudi prve samostojne koncerte s svojimi avtorskimi pesmimi. Občasno sva sodelovala z Branetom Smoletom, ki je imel velik vpliv name.«

V sedemdesetih je bilo kontrakulturni pridih mogoče začutiti tudi pri nas.

»Sedemdeseta so bila obdobje, ko so glasbeno sceno zasedle številne skupine in avtorji, ki so imeli lastna, originalna besedila, ter publiko, ki jih je sprejemala. Pri nas je bilo to zlato obdobje kantavtorske glasbe, z imeni, kot so Tomaž Pengov, Sedmina, Kladivo, konj in voda, Tantadruj itd. Tudi sam sem takrat veliko nastopal, med drugim tudi na prvem Festivalu slovenske akustične glasbe v Žalcu leta 1979. Istega leta se je Rafku Lahu porodila ideja o pop-festivalu, ki so ga nato izvedli v Mostah. Na njem smo sodelovali skorajda vsi znani glasbeniki iz vse Slovenije, nanj pa je prišlo 10 tisoč ljudi.«

Posebno mesto gotovo pripada vašemu glasbenemu projektu Pesmi s poti?

»Leta 1997 sem izdal kaseto z naslovom Pesmi s poti, na kateri sva s Slavkom Megličem vse pesmi odigrala na dveh akustičnih kitarah. Štiri leta kasneje je sledilo nadaljevanje v širši zasedbi. Slavku in meni so se pridružili številni kakovostni glasbeniki, kot npr. Boštjan Soklič in Nino Mureškič, in tako je nastala plošča z naslovom Ribi, Rak, Škorpijon, ki velja za eno najboljših akustičnih plošč pri nas.«

Napisali ste več kot 150 avtorskih skladb, motiv številnih pa je vezan na domačo Gorenjsko.

»Številne moje pesmi govorijo o ljudeh in okolju, kjer sem odraščal in kjer živim še danes. Pred štirimi leti sem izdal tudi mini ploščo z naslovom Kranj, na kateri so skladbe, ki tudi s kančkom nostalgije in sentimenta opevajo Gorenjsko. Skladba To je Kranj je denimo že postala regionalni evergreen.«

Izdali ste tudi ploščo za otroke.

»Ideje za ploščo Prstki plešejo sem nabiral več kot petnajst let, številne so se mi porodile, ko sem pel uspavanke svoji hčeri. Vsekakor se je za otroke potrebno še posebej potruditi, saj takoj ugotovijo, kdo je pristen in kdo ne.«

Kaj snujete v prihodnje? Kako pravzaprav kaže glasbenemu kantavtorstvu pri nas?

»Pred kratkim sem z Danilom Kanalcem posnel ploščo Regresija, sedaj pa pripravljam novo ploščo, ki bo nekoliko bolj rokersko obarvana. Kantavtorji smo glasbeniki, ki se ne pustimo ujeti v nek konvencionalni okvir oz. ne delamo po ustaljenih vzorcih, temveč stremimo k samosvoji, pristni glasbeni drži in stojimo za svojim delom. Različni televizijski glasbeni šovi so sicer tehnično brezhibni, toda nimajo duše. Potrebna bo vrnitev h kantavtorski glasbi, ki predstavlja dušo naroda. Kot lepo pravi angleški rek: Narod, ki ne ceni svojih kantavtorjev, je bolan.«