Na peronu številka 7 (5)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. junij 2012 / 06:00

Tine si ne more kaj, da ne bi vsaj malo pokritiziral ženske.

''Kakor hitro je žena ugotovila, da je v boju ''zmagala'', je bilo spet vse po starem. Nič več se ni trudila, še več: na neopredeljen način me je začela špikati, poniževati. Karkoli sem doma naredil, vse je bilo spet ''zanič''. Ker sva živela bolj ali manj sama, nisem imel nikogar, ki bi bil priča najinim nemogočim odnosom. Vedno bolj sem se umikal v samoto in spomini so tavali po preteklosti. Spomnil sem se, kakšen nebogljen otrok sem bil, ko sem, bolj lačen kot sit, prišel v Kranj, pa mi je vseeno uspelo, da sem si ustvaril kariero, sezidal dom, pomagal, da sta otroka doštudirala in si potem prav tako uredila prijetni gnezdeci za svoji družini. Vedno bolj sem spoznaval, da sem se šestdeset let nenehno razdajal, nenehno nekomu popuščal, se nenehno nečemu odpovedoval, da sem lahko bližnjim omogočal boljše življenje. Kolikokrat pa so drugi kaj naredili zame? Samo zame, zato, da bi me razveselili, ne zato, da bi mi karkoli ''vračali''? Verjemite, odgovori na ta vprašanja me niso razveseljevali. Za seboj sem imel dolgo prehojeno pot, precej trnovo in bolečo. Čeprav sem pri sebi opazil, da mi tiste ''moške reči'' počasi izgubljajo moč, sem še zmeraj strašno pogrešal žensko, ki bi me doma pričakala z dobro voljo, s prijaznostjo, ki bi me objela in stisnila k sebi. To so bila zelo boleča razmišljanja, ki so me spravila tudi v jok. Spraševal sem se, naj do konca življenja živim zlagano, ne da bi naredil kaj tudi zase, ''pripoveduje Tine, ko se - v pogovoru - počasi bližava vrhuncu njegovih življenjskih odločitev.

Nekoč, na neki službeni večerji, je slučajno ujel besedo, dve o neki hiši, ki je lastniki zaradi preveč dedičev ne morejo prodati. Še danes ne ve točno, kaj ga je v tej debati pritegnilo, ko je zapuščal omizje, se je usedel v avto in se odpeljal na ogled te hiše. Že na prvi pogled mu je bila všeč, obhodil jo je in ugotovil, da bi se v njej dalo živeti.

''Čez nedeljo sem se potem zapeljal od enega dediča do drugega, čeprav jih je bilo dvanajst, se mi je zdelo, da se nisem ne vem koliko časa zamudil. Po pravici sem jim povedal, zakaj bi želel kupiti hišo, bil sem vesel, ker so me razumeli. Res smo se potem še malo pogajali okoli cene, ampak - na koncu sem zmagal. Toliko sem še počakal, da so minili božični in novoletni prazniki, tak prasec pa tudi nisem bil, da bi pokvaril družinska slavja, potem pa sem se, ne da bi ženi preveč razlagal, pričel seliti. Odnesel sem samo nekaj najbolj osebnih stvari, vse drugo sem ji pustil. Jokala je in me rotila, naj ne grem, češ da sem že star, da bo prišla bolezen, pa bom sam. Vseeno mi je bilo. Čutil sem, da moram oditi, drugače mi bo zmanjkalo zraka za dihanje. Ko je žena videla, da solze nimajo učinka, so iz nje pričele bruhati zmerljivke, nekatere so bile take, da me jih je sram ponoviti. Po svoje mi je z njimi odvzela del bremena, ki sem ga vseeno čutil na ramenih,'' nadaljuje.

Tinetu se je zdelo, da se je vnovič rodil. Energija, ki jo je vrsto let tlačil v sebi, je privrela na dan, zdelo se mu je, da bi lahko premikal gore. Ker je imel veliko več časa kot poprej, je začel še bolj intenzivno kolesariti, hoditi v gore, če je le utegnil, pa je pomagal obrtnikom, ki so poskušali hišo spraviti v boljše stanje.

''Vedno bolj pogosto sem mislil tudi na Sergejo. Globoko v sebi sem se bal, da si je v tem času dobila drugega. Ali pa da me ne bo marala, saj sem jo, milo rečeno, pustil na cedilu. Nisem imel kaj izgubiti … Poklical sem jo, če se lahko dobiva. Ko me je slišala, je prekinila zvezo. Nisem izgubil poguma. Šel sem jo obiskat. Najino srečanje sicer ni potekalo, kot sem si želel, vseeno sem vztrajal. Trajalo je nekaj časa, da je videla, da sem se spremenil, da sem se odselil, da živim na svoje.''

Čeprav bi se že zdavnaj lahko tudi upokojil, tega ni storil. Še več. Svoje delo je ''privatiziral'', a v okviru firme, ki ji je pripadal.

''Doma sem bil veliko sam, kar ni bilo dobro. Preveč sem imel časa za razmišljanje o izgubljenih priložnostih pa o partnerstvu, ki sem se mu prilagajal do te mere, da sem zamoril svoje lastne želje, ambicije. Kaj vse bi lahko postal in dosegel, če ne bi vsakič podlegel ženinemu očitajočemu pogledu, češ kaj ti pa je tega treba. Čeprav jih imam že 76, se rad stisnem k Sergeji, vesel sem, ko me objame in pocrklja. Ko včasih prisluhnem kolegom, ki imajo doma podobno hladne odnose, kakršni so bili nekoč moji, mi je hudo, saj vem, da po nepotrebnem tratijo energijo za nekaj, kar je že zdavnaj mrtvo. Upam si trditi, da bi bili Slovenci veliko bolj uspešni, če ne bi imeli tako grozno hladnih žensk ob sebi,'' je provokativno zaključil najino kramljanje.

(Konec)