Bilo je tudi kaj dobrega
Zgodb za nešteto romanov, 3. del
... »Nekoč mi je prišel v roke roman, v katerem je pisatelj opisoval tragično usodo ženske, ki je imela podobno usodo, kot je bila moja: odstranili so ji maternico. Šele v tistem trenutku sem se začela zavedati, da sem invalid, da sploh nisem več ženska, da četudi spoznam pravega moškega, ne bom mogla imeti lastnih otrok. Nikoli. Nepreklicno nikoli. Po tem spoznanju mi je bilo tako hudo, da bi mi bilo vseeno, četudi bi umrla. Sama sebi sem se zdela nekoristna. Kripelj.«
Sabina se je najbolj bala praznikov in počitnic. Takrat se ni imela kam dati. Po navadi je k sebi vzela Lucijo, da ji ni bilo dolgčas. A za 29. novembra je zapadlo veliko snega, bilo je skoraj dvajset stopinj pod ničlo, ni se ji ljubilo iti nikamor. Skoraj vso plačo je dala za nakup televizije, ki jo je dobila iz druge roke, raje je sedela doma in gledala prenos proslave iz Beograda.
»Zvečer, ko sem že mislila iti v posteljo, pa je nekdo pozvonil na vratih. Zagledala sem učitelja matematike, bil je razburjen, imel je rdeče oči od joka. Prosil me je, ali lahko pusti pri meni deklici, ker so ženo nujno odpeljali v bolnišnico, on pa mora z njo, da sploh vidi, kaj se dogaja. Prestrašena otroka sem vzela v naročje, mu rekla, naj ga ne skrbi, a me ni več slišal, ker je že stekel po stopnicah.«
Deklici, ki sta bili na smrt prestrašeni, je toliko časa objemala in stiskala k sebi, da sta zaspali. Potem je še nekaj časa opazovala njuna speča obrazka, še zmeraj razmazana od solz. Stiskalo jo je v prsih, ko jo je prešinilo, da sama ne bo nikoli rodila otroka.
»Oče malih deklic, Simon, je res imel smolo. Njegova žena je imela izvenmaternično nosečnost, nastopili so še neke druge zapleti, umrla je naslednji dan proti večeru. V zmešnjavi, ki je sledila, sta deklici ostali pri meni. Peljala sem ju v vrtec, šla iskat. Da pa bi bila mera težav polna, se je na vratih prikazala še Jožica, v naročju pa je držala Lucijo. Lepo me je prosila, ali lahko ostane pri meni, ker doma ni vse tako, kot bi moralo biti. Po pregovarjanju sem le izvedela, da je zalotila moža, ko je hčerko stiskal na svoje golo mednožje. Lasje so mi šli pokonci, a sem ji verjela. Moje lastne izkušnje s tem packom so bile še preveč žive … Tako sem imela čez noč polno stanovanje otrok, pa zanje nisem niti mignila s prstom. Bedela sem ob Luciji, ko jo je ponoči tlačila mora. Trepetalo mi je srce od strahu, kaj pa, če ji je prasec storil kaj hudega. Žal ni bilo nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. O takšnih grdobijah se javno sploh ni govorilo. Če pa že, je bil po navadi kriv tisti, ki je težavo izpostavil. Češ da ima umazan jezik in bolno domišljijo. Še dobro, da smo bili sredi pričakovanja novega leta, deklice sem zamotila z izdelovanjem okraskov za na jelko. Simona po ženinem pogrebu sploh ni bilo blizu. Nekajkrat se je oglasila njegova estra, enkrat njuna stara mama. To pa je bilo tudi vse. Nič nisem imela proti, da so otroci postajali vedno bolj moji, a red je bil red. Simon je svojo žalost utapljal v pijači, in če mu ravnatelj ne bi odločno stopil na prste, kdo ve, kaj bi se z njim zgodilo. Bilo je ravno na predvečer Lucijinega rojstnega dne. Pekle smo piškote, poslušale četrtkov večer in plesale okoli mize. Četudi sem Simona vsak dan videvala v šoli, sem se ga ustrašila, ko sem ga zagledala na pragu. Bil je spet pijan, a ko sta se hčerki zapodili proti njemu in ga začeli objemati, se je sesedel na tla in se zjokal. Za nobeno rabo ni bil, ulegel se je na kavč in kmalu zaspal. Zarana sem ga prijela v roke in mu povedala nekaj krepkih. Moških, ki so se obnašali kot skrajni slabiči, nisem marala. A si je moje besede vzel k srcu, saj je začel redno prihajati. In to trezen. Včasih je vse tri vzel s seboj, želel jih je naučiti drsati. Zima je bila huda, ledu je bilo, kolikor hočeš. Ko sem jih čakala s kosilom, se mi je zdelo, da so moja družina … Tudi Simon mi je postajal vedno bolj všeč, a kaj, ko je bil on učitelj, jaz pa le snažilka. Vsi bi se mu smejali, če bi se spentljal z menoj. Enkrat v maju istega leta je umrl še oče. Po dolgem času sem se ponovno vrnila domov. Vse mi je bilo tuje, še najbolj domači. Ničesar si nismo imeli povedati. Zamere, ki sem jih nosila v sebi, še niso dovoljevale odpuščanja. Oče mi je – kljub vsemu – v oporoki namenil nekaj denarja. Sprva sem ga mislila zavrniti, potem sem se pa premislila. Bilo ga je ravno za enega fička. Zdelo se mi je, da bi mi avto zelo prav prišel, zato sem denar vzela, a domov se nisem več vračala. Prišla sem le še na mamin pogreb, to pa je bilo tudi vse,« se spominja Sabina.
Ob tem, zadnjem obisku je srečala tudi Tončija, ki je bil eden od pogrebcev. Zelo se je poredil, o fantu, v katerega je bila kot osemnajstletnica na smrt zaljubljena, ni ostalo niti sledu. Namesto da bi med pogrebom mislila na kaj duhovnega, je mislila nase in na svojo mladostno zaletavost.
»S Simonom sva začela živeti skupaj. Kar zgodilo se je. Mislim, da z njegove strani o kakšni ljubezni ni bilo sledu. Videl je, da me imata hčerki radi – in to mu je zadoščalo. Vezalo je naju predvsem prijateljstvo, kar tudi ni bilo slabo. Veliko sva se pogovarjala, pomagal mi je, ko sem se vpisala v večerno šolo in jo ob roku uspešno dokončala. Skrbela sem tudi za grob njegove pokojne žene, vsem trem dekletom pa sem poskušala biti najboljša mama. Ni bilo zmeraj lahko. Veliko skrbi sem imela zlasti z Lucijo. Bila je zelo nemirna najstnica, zaradi nje sem se precej žrla in sekirala. Njena mama se je pustila ustrahovati možu, zanikala je, da bi bil česarkoli kriv. Ubogo dekletce je s tem izgubilo oba – tako očeta kot mamo. Zamenjala je kar nekaj srednjih šol, preden se je zgodil čudež. Pristala je na cvetličarski, njena razredničarka pa je postala Simonova nekdanja kolegica. Učiteljica je že od prvega dne naprej vedela, da je Lucija čustveno zelo krhek otrok. Stala ji je ob strani in ji pomagala, tako da je uspešno maturirala in se zaposlila. Danes je poročena, ima tri otroke, lastno cvetličarno, mislim, da je srečna ženska. S Simonom sva bila skupaj točno petnajst let, štiri mesece in dva dneva, ko se je ponesrečil v gorah. Njegovi hčerki sta bili že tik pred maturo, bala sem se, da ne bosta zmogli premagati žalosti. A sta jo. Še vedno, četudi sta že na svojem, me kličeta mama in jaz ju imam rada, kot bi bili moji. Kljub temu da ne živita več z menoj, nisem nikoli sama. Pazim na otroke iz bližnje soseščine, kadar so bolni, saj njihovi starši ne morejo ostajati doma in jih negovati. Vsi – od blizu in od daleč – vedo, da mi lahko zaupajo. Lahko rečem, da sem kljub številnim udarcem, s katerimi mi življenje ni prizanašalo, srečna ženska. Iz marsičesa, kar je bilo zelo slabo, se je rodilo tudi kaj dobrega. Imela sem srečo, da mi je usoda namenila ta dragoceni dar, da sem znala dobro tudi videti.«
(Konec)