Na peronu številka 7 (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. junij 2012 / 06:00

Tine in Lucija sta zgradila hišo, kupila prvega fička, stoenko, jugota. Tine je ob delu še doštudiral, Lucija je skrbela za otroke, hišo in vrt. Ob koncih tednov sta odhajala k njenim, kjer sta pomagala na kmetiji. Včasih, zlasti še, ko je imel kakšne izpite, bi Tine rad ostal doma, toda Lucijin pogled mu je dal vedeti, da se mu ne bo dobro pisalo, če to stori.

''Sčasoma je postala zelo gospodovalna, čeprav ni nikoli povzdignila glasu, vem, da so se je otroci bali, ona je bila tista, ki jih je kaznovala, jaz nikoli. Morda si nisem vzel dovolj časa za njihove neumnosti v času odraščanja, ali pa se mi ni zdelo pomembno. Dokler so bili v šoli odličnjaki in so imeli v svojih sobah red, se mi je zdelo, da jim tudi kakšna traparija ne more škoditi. Po tretjem otroku si je izmislila, da ji bo seks škodil, jasno mi je dala vedeti, da se lahko izselim iz skupne spalnice. Veste, vse skupaj je bilo zelo čudno. Če sva bila sama, me je neprijazno in zadirčno odganjala od sebe, kakor hitro je kdo prišel, se je počutila bolj varno, takrat me je tudi objela in se stisnila k meni. Vsi so bili prepričani, da imava idealen zakon, soprogi njenih prijateljic so me celo zbadali, da 'kvarim povprečje'. Ne vprašajte, kako me je vsakokrat stisnilo pri srcu, ko sem poslušal te komentarje. Začel sem resno razmišljati, da bi si našel kakšno žensko, s katero bi se občasno družil, a kaj, ko mi ni bila nobena všeč. Z eno sva se nekajkrat sestala v nekem motelu, vendar mi ni bila preveč všeč, ker je od mene pričakovala, da jo bom za nekaj uric prijaznosti zasipaval z darili in z denarjem,'' opisuje svoje nepotešenosti Tine.

Potem ko se je njegova žena še bolj zatekla v vero, je postajalo vedno slabše. Večeri so bili prava nočna mora, otroci so bežali od doma, kajti tudi njih je silila v različne pobožnosti, ki jih ob šolskih obveznostih niso zmogli.

''Še kakšno leto prej, preden je Rugelj tudi uradno začel zdravit odvisnike, mislim, da je bilo leta 1970, sem se opogumil in se pri njem naročil na pogovor. Že ko sem stopil v tisto stavbo, mi je postalo žal, vendar sem šel naprej, druge rešitve nisem videl. Zmeraj sem mislil, da je zelo glasen gospod. Ko mi je segel v roko, se je prijazno nasmehnil, da me je minila vsa zadrega. Toda potem me je spraševal o zelo intimnih potankostih, zaradi česar me je oblival pot in silna zadrega mi je jemala besede z jezika. Dal pa mi je kar nekaj konkretnih napotkov, kako naj se približam ženi, kako naj jo objamem, božam in vse drugo. Bilo mi je zelo nerodno, saj na ''tak način'' pač nisem še nikoli seksal. Ubogal sem ga, vzel nekaj dni dopusta in ženo povabil v toplice. Žena je bila že ob povabilu sumničava, to, da bova tri dni sama, ji pa sploh ni godilo. Z vsemi močmi sem se trudil, da se je imela lepo, šla sva na sprehod, držal sem jo okoli ramen, veliko sva se pogovarjala, kljub temu pa se mi je nenehno zdelo, da ni sproščena, da se me boji. In res. Ko sva pozno zvečer prišla v sobo, je po stari navadi rekla, da je utrujena, oblekla si je spalno srajco in hotela leči ter zaspati. Iz torbe sem potegnil lepo, novo srajco, ki sem ji jo kupil v Münchnu, kamor sem šel na službeno pot. Sprva je ni hotela obleči, češ da je preveč prozorna, potem pa se je le omehčala. Še danes jo vidim pred seboj. Bila je zelo lepa in ko si je razpustila lase, je bila videti kot mlado dekle. Iz vsega srca sem jo objel in stisnil k sebi. Čez nekaj časa mi je začela, prvič v najinem skupnem življenju, vračati poljube, privila se je k meni in me objela. Tisto, kar je sledilo, je bilo sanjsko. Nikoli ne bom pozabil. Skoraj deset let sva že bila poročena, toda prvič, kar sva bila intimna, sva se tudi ljubila. Malo je manjkalo, pa bi jokal od sreče, ko sva, objeta, zaspala. Zdelo se mi je, da bo še vse dobro, da se je končno omehčala. A sem se zmotil. Zaradi lepih trenutkov, ki sva jih doživela, je imela naslednji dan strašnega moralnega mačka. Vse, kar je počela, se ji je zdelo pokvarjeno in ostudno. Na vse možne načine sem jo pregovarjal, da ni tako, rekel sem ji, da lahko skupaj greva k župniku, ki ji bo povedal, da narobe razmišlja, a je ostala trda kot kamen. Dopust sva potem predčasno prekinila in se, tiha, zamišljena in čustveno prizadeta, vrnila domov. Ne morem vam povedati, kako težko je bilo skrivati pred otroki, da je nekaj hudo narobe. Na srečo so bili fantje bolj navdušeni za šport kot za najine odnose, tako da, upam tako, jih najina hladnost ni obremenjevala. Pozneje so se tudi brez problemov poročili in dobili normalne družice.''

(Se nadaljuje)