Kdo so zagovorniki otrok?

Besedilo: Maja Korošak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. junij 2012 / 06:00

Otroci se lahko znajdejo v najrazličnejših stiskah - v navzkrižnem boju ločenih staršev, v zlorabah, nasilju v družini, smrt staršev ...

Takrat so seveda na potezi uradne ustanove in treba je ukrepati, zaščititi interes in korist otroka. Pogosto je to tako, da vsi zelo dobro vedo, kaj je dobro za otroka, njega samega pa nihče nič ne vpraša. Ali pa se njegov glas presliši. Pri Varuhu človekovih pravic RS že nekaj let poteka projekt Zagovornik - glas otroka, s katerim želijo zapolniti to vrzel. Tudi na Gorenjskem delujejo zagovorniki otrok. Kdo so in kaj počnejo?

Domen Rakovec je po poklicu socialni delavec in je koordinator zagovorništva otrok na Gorenjskem. Kaj je namen zagovorništva otrok? »Zagovornik okrepi glas otroka. Vse prevečkrat starši ali pristojne ustanove odločajo o otroku, njegovega mnenja pa ne upoštevajo. Zagovornik je postavljen izključno za otroka. Naglas pove tisto, kar mu sporoči otrok – kaj misli, čuti in želi. Osnova pri delu zagovornika je tako slišati otroški glas, ga okrepiti in predati naprej – staršem, ustanovam in strokovnim delavcem, ki odločajo o njegovi usodi. Zelo težko pa se je upreti miselnosti, da vemo vnaprej, kaj je za tega otroka prav in dobro. Otroku je treba pozorno prisluhniti.«

Otrokove želje, interesi in koristi so lahko v nasprotju z željami njegovih staršev, lahko pa tudi v nasprotju s tem, kar po uradni dolžnosti mora izvesti center za socialno delo. Ukrep odvzema otroka iz družine je eden takšnih. Nekateri otroci, čeprav so zlorabljeni ali se nad njimi izvaja nasilje, si kljub temu želijo ostati v družini, ne glede na to, kakšna škoda se jim povzroča doma. Center za socialno delo pa odvzem otroka v takšnem primeru mora izpeljati. Seveda je taka odločitev CSD v takšnih primerih pravilna. Za otroka pa je veliko že to, da ima takrat na razpolago nekoga, ki mu je pripravljen prisluhniti in mu stati ob strani.

Pobuda za zagovornika se naslovi na koordinatorja ali pa na vodjo projekta, ki je pri Varuhu človekovih pravic. Potem se zagovornika otroku lahko postavi na dva načina. Najbolje je, če nam uspe pridobiti soglasje staršev. Če to ne gre, se zagovornik postavi z odločbo centra za socialno delo. Nujno pa je treba pridobiti tudi soglasje otroka za sodelovanje z zagovornikom.«

Domen Rakovec pravi, da si želijo, da bi bilo teh pobud za postavitev zagovornika več. Kako pa sodelujejo s pristojnimi ustanovami na Gorenjskem? »Dobro. Zlasti imamo zagovorniki zelo dobre izkušnje z Okrožnim sodiščem Kranj, prav tako pa tudi s centri za socialno delo.«

Romina Purić je ena tistih, ki že dalj časa opravljajo zagovorništvo otrok in zato dobro ve, kaj potrebuje otrok, ki se znajde v stiski. »Odvisno od starosti otroka, od vrste problematike, pa tudi od spola otroka. Zadnji primer, ki sem ga imela, je bila dvanajstletna deklica, ki je zavračala stike z očetom. Že v najinem prvem, drugem pogovoru je deklica dala svojo izjavo oziroma povedala, kaj si želi. In po nekaj mesecih dela je njena izjava ostala enaka. Moje delo zagovornice je bilo v tem, da sem dobila zagotovilo, da gre v tem, kar govori, resnično za njeno željo, da torej ni zmanipulirana. Drugi del je bil ta, da je deklica pri meni lahko dobila vse informacije, ki jih je potrebovala.«

Staša Sitar vodi ustanovo, ki se profesionalno ukvarja z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in njihovimi starši. Ali je imela kakšna drugačna pričakovanja glede zagovorništva, preden je dejansko to delo začela opravljati? »Slika se mi je pokrila, svoje vsakodnevno profesionalno delo vidim podobno kot zagovorništvo. Vendar sem s sodelovanjem v projektu zagovorništva še bolj postala glasnica otroka. Še bolj sem torej naostrila ušesa za to, kaj mi govori otrok.« Sitarjeva tudi ugotavlja, da je v obdobju, ko starši in ustanove niso dovolj občutljive za to, da bi otroka zares slišale, vloga zagovornikov še toliko bolj pomembna. Postopki so namreč takšni, da je skoraj nemogoče ugotoviti, kaj otrok res misli in čuti, stik z otrokom ni zadosten, otroka spoznavajo bolj površno, prek papirjev. »Kot zagovornik dobiš možnost in dovolj časa, da si z otrokom, da ga postopno spoznavaš v njegovem običajnem okolju in dobiš »naravno« sliko o njem.« Žal pa se vse prevečkrat zgodi, da se, ko zagovornik zaključi s svojim delom, predolgo časa čaka s konkretnimi ukrepi. »Sodišče po mojih izkušnjah zelo sledi temu, kar pove zagovornik otroka, zatakne pa se pri konkretni izvedbi tako pri starših kot pri uradnih ustanovah.« Sitarjevi se je večkrat zgodilo, da so na primer stiki drugega starša z otrokom potekali dokaj normalno, dokler je ona kot zagovornica otroka spremljala. Ko pa se je umaknila, so stvari spet stekle po starem in so se začele pojavljati težave. »Tudi starši, kot kaže, določen čas potrebujejo pomoč, da se novi odnosi med njimi in otrokom utrdijo in da ne zapadejo spet v stare vzorce ravnanja. Nujno bi bilo torej treba postopke peljati tako, da bi tudi starši imeli določeno oporo pri prilagajanju na nove razmere.«

Kako torej poteka delo zagovornika? Staša Sitar: »Razlika je, ali delam s starejšimi ali mlajšimi mladostniki. Pri starejših srečanja potekajo bolj na odrasli, odprti, sodelovalni ravni, na dogovarjanju. Pri mlajših otrocih, starih od 8 do 10 let, pa potrebujem precej časa, da kot zagovornica z otrokom najprej vzpostavim odnos. Pomembno se mi zdi, da se z otrokom srečujem redno, da preko igre in sproščenega druženja in pogovorov stkeva odnos in da zanj postanem oseba, ki ji lahko zaupa in ki ji lahko v nadaljevanju pove, kaj ga obremenjuje.«