Primorski učitelji 1914-1941

Tak je naslov knjige Minke Lavrenčič Pahor, matere znanega borca za pravice Slovencev Sama Pahorja. Zanimivi so njeni natančni podatki o življenju, delu in političnih pritiskih na slovenske učitelje, ki jih je italijanska šolska reforma prizadela in jih poslala službovat v notranjost Italije. Teh je bilo več kot dvesto.

Na tem seznamu je pod številko 196 tudi zavedna Slovenka Julija Mayer, ki bi jo v tem prispevku rad predstavil. Učiteljica Julija Mayer se je rodila 26. maja 1886 v Predjamskem gradu pri Postojni. Njenega očeta Franca Mayerja je knez Windischgrätz iz Češke poslal na Predjamski grad za oskrbnika in logarja za nadzor tisoč hektarjev gozda v revirju Nanos. Tam se mu je rodila hčerka Julija, ki jo je kasneje poslal na učiteljišče v Gorico. Zadnja njena služba pod Italijo je bila v Lanišču v Istri. Kot zavedna Slovenka ni prenesla pritiska italijanskega Gentilejeva šolskega sistema, zato je 1. maja 1925 emigrirala v Jugoslavijo. Njena prva služba je bila na Čatežu ob Savi in v Brežicah. Leta 1934 pa se je priselila v našo vas Mošnje skupaj s svojim očetom Francem, ki je bil spoštovana osebnost v vasi. Bil je lovec, ribič in polhar, njegova specialiteta pa so bili raki. Lovil jih je v mošenjskem potoku Dobruša, ki je bil takrat še kristalno čist. Julija je v Mošnjah pričela poučevati na šoli takoj po prihodu in nas učila do upokojitve leta 1948. Leta 1941 je bila med prvimi učitelji izseljena v Srbijo, po vojni pa se je vrnila v Mošnje, ki so bile delno požgane, vaščani pa so se drug za drugim začeli vračati iz pregnanstva, kamor so jih Nemci 4. aprila 1944 odvedli. Takoj je začela poučevati otroke in se aktivno vključila v različne dejavnosti v vasi, zlasti pri obnovitveni zadrugi, prek katere so vaščani obnavljali požgane in porušene hiše. Aktivno je delovala pri kulturnem društvu, Rdečem križu in še bi lahko našteval. Vaščanom je bila svetovalka in tudi dobrotnica. Umrla je 7. februarja 1968 in je pokopana v družinskem grobu skupaj z očetom in sestro Fanči. Naj prispevek zaključim s težkim srcem, ker je ta humana gospodična Julija na mošenjskem pokopališču izgubila svoj grob. Žal predpisi to dovoljujejo, če ni oskrbnika, vendar bi se lahko v njen spomin našel prostor za pritrditev ohranjenega nagrobnika – plošče. S tem bi izkazali hvaležnost človeku, ki je v hudih povojnih časih živel z ljudmi, z vasjo in z vsem, kar se je v vasi dogajalo. Kar nekaj nas je še, ki nas je učila, se z nami družila in nam dajala življenjske napotke; to idejo bi podprli.

 

Idejo za pritrditev spominske plošče Juliji Mayer sem že nekajkrat omenil KS Mošnje, vendar za to ni posluha. Vem, generacije se menjajo, pridejo novi ljudje, ki se dogodkov v Mošnjah po vojni ne spomnijo, vendar zasledim tu pa tam razna znamenja zaslužnim ljudem. KS sem celo predstavil osnutek napisa pod družinsko ploščo z naslednjo vsebino:

 

»Na tem pokopališču je našla svoj večni mir dolgoletna učiteljica v Mošnjah. Ko se je po vojni vrnila iz pregnanstva, se je aktivno vključila v obnovo naše vasi. Za njeno nesebično delo pri društvih in obnovitveni zadrugi smo ji krajani nadvse hvaležni. KS Mošnje«

 

Morda bo ta prispevek spodbudil tiste, ki imajo v rokah škarje in platno?!

 

Ciril Zupan, Mošnje