S trobento ustvarja že petdeset let

Franc Kompare iz Mengša je danes eden najbolj priznanih solistov trobentačev, in čeprav si je v otroštvu želel igrati harmoniko, ga je igranje trobente že takoj tako prevzelo, da z njo nastopa že pol stoletja.

Mengeš - Franc Kompare, priznani trobentač, ki ga zaradi izvirnega in zato prepoznavnega sloga igranja številni umeščajo ob bok slovenskih glasbenih legend, letos praznuje petdesetletnico aktivnega sodelovanja na glasbenih odrih. Pred petdesetimi leti je dobil tudi svojo prvo trobento, a s tem glasbilom se je spoprijateljil še nekoliko prej.

»Kot otrok sem si zelo želel igrati harmoniko, ker pa v naši družini, kjer nas je bilo sedem otrok, denarja za to nismo imeli, sem se na pobudo Janeza Pera s trinajstimi leti pridružil mengeški godbi, češ da mi bodo tam že dali kakšen inštrument. In dobil sem trobento, precej staro, kar z žico prevezano, a hitro sem dobil pravi občutek za igranje in z mnogo vaje v glasbeni šoli in trdega dela sem se naučil igranja in trobenta je moj inštrument ostala vse do danes. Očitno mi je bilo tako namenjeno in glasba je vse od takrat moj talent in poslanstvo,« pravi 66-letni Franc Kompare, ki na svojo trobento še vedno prav vsak dan igra vsaj uro ali dve. V svoji glasbeni karieri jih je zamenjal kakšnih devet, ta, na katero igra največ, je stara že štirideset let, še vedno pa se spominja dneva, ko je dobil svojo prvo trobento. »Ko sem bil star šestnajst let, mi jo je iz Trsta prinesla teta Ivanka, in sicer v rokavu iz plašča, kot da je imela zlomljeno roko, saj drugače čez mejo takrat ni šlo.« V vseh teh desetletjih je na trobenti razvil popolnoma svojo osebnost ali kot pravi sam: »Eden najlepših stavkov, ki sem jih od strokovnjakov slišal o sebi, je ta, da mi je uspelo osebnost zliti z inštrumentom, in to je gotovo tisto, kar glasbenike najbolj odlikuje.«

Kar trideset let je sodeloval v različnih ansamblih. Prvega - poimenovali so ga Vandrovčki - so poleg njega sestavljali še Edo Završnik s harmoniko, Tone Orel s klarinetom in Janez Per z basom. Nato je sodeloval še z drugimi ansambli z Gorenjskega; z zasedbo Alpen-Echo se je podal na turnejo v Švico, veliko novega znanja je pridobil v ansamblu Vita Muženiča, sredi osemdesetih pa je ustanovil ansambel Marela, ki je bil priljubljen predvsem v Nemčiji. Z njim so leta 1989 igrali na referendumu ob padcu komunizma v Vzhodni Nemčiji in to pred kar 150 tisoč poslušalci. Po treh desetletjih igranja v ansamblih pa je prišel čas za samostojno glasbeno pot, na kateri kot solist zdaj vztraja že dvajset let.

Kljub temu da se glasbi posveča že praktično vse svoje življenje, pa je ta vseskozi le njegov hobi, saj se je v mladosti izučil za avtomehanika, s čimer se je preživljal večji del svojega življenja. »Vedno sem želel imeti dve železi v ognju, saj sem mnenja, da je glasbenik lahko veliko bolj ustvarjalen, pa tudi drzen, če ni pod pritiskom, da je glasba njegov edini vir preživetja. Prav tako sem večkrat slišal, da imam srečo, da se nisem šolal na akademiji, saj bi potem igral tako, kot vsi ostali,« razlaga Kompare, eden od pobudnikov tradicionalne prireditve mengeške godbe Pod mengeško marelo in 'oče' slogana Mengeš - glasbeno mesto. Zadnjih šestnajst let je živel v Švici, kjer je v svoji glasbeni šoli tudi poučeval trobento, a avgusta se za stalno vrača v Mengeš, za katerega ugotavlja, da ima še vedno karakter glasbenega mesta, kot tedaj, ko je v njem odraščal sam.

Oče štirih otrok in dedek osmih vnukov je doslej izdal že enajst albumov, dva skupaj s svojo hčerko Nino, ki je z odliko zaključila študij petja na kraljevem konservatoriju v Birminghamu, danes pa petje poučuje sama na ljubljanski Akademiji za glasbo. Glasbenik, ki je ničkolikokrat dokazal, da zvok trobente sodi povsod, tudi v cerkev, je prepričan, da v svojem znanju, predvsem pa občutkih pri igranju še vedno lahko napreduje, ob letošnjem jubileju pa si želi le to, da bi mu zdravje omogočalo, da bi trobento lahko igral še kar se da dolgo.