Koronavirus in mi, 8. del

Otroci so se kmalu vrnili iz trgovine. Dvojka je bila rahlo vznemirjena: »Ena gospa nas je tako sumljivo gledala!« Sicer pa je bilo vse v redu. »Ne sekiraj se, to je najbrž samo brez očal slabo videla!« sem jo potolažil, medtem ko so zlagali nakupljene stvari. V resnici me je zelo skrbelo, ko so šli ven. Z objavami na FB smo se precej izpostavili in Slovencem ni všeč, če se kdo »ven meče«. Spravljene imam zaslonske posnetke nekaterih komentarjev s FB. Vsebina je bila absolutno neprebavljiva in še danes se mi gnusi, ko se spomnim.

Glavni simptomi bolezni so pri obeh popustili. Špela je sicer spet izgubljala glas, je pa bila vsak dan močnejša. Oba sva se hitro utrudila in običajna domača opravila so bila napor. Mi je pa uspelo splezati po stopnicah eno nadstropje višje, ne da bi vmes počival. Pogled na Loko z Enkinega okna je namreč krasna ilustracija za moje objave. Smartphone je čudovit pripomoček. Ker so mi prsti nagajali, je bilo pisanje na računalnik zamudno. Na telefonu pa sem s palcem samo drsel čez črke in mi je sam predlagal besede. Dvomim, da bi zmogel pisati dnevnik, če bi to lahko delal samo na računalnik.

V soboto po kosilu je posvetilo sonce. S Špelo sva se usedla pred vhodna vrata in črpala energijo. Samo z objemom sva si govorila vse, kar je pomembnega. Najina ljubezen je moč in lepilo, ki nas drži skupaj. Oklep, ki kljubuje vsem napadom. Srčno verjamem, da se bova izvlekla iz tega!

Na dvorišče je v tem zapeljal avto. Prijatelj Danilo nama je pripeljal tedenski nakup in res je bilo fino spregovoriti nekaj besed, pa čeprav na dve nadstropji razdalje. Iskreno sem hvaležen vsem pravim prijateljem. Družina in prijatelji so tisto, kar šteje. Vse ostalo je v resnici precej nepomembno.

Popoldne je Špela preživela pri pripravah otrok na ponedeljkov odhod v šolo. Sodeloval sem kake pol ure, potem pa mi je zmanjkalo moči. Nočem se smiliti sam sebi, ampak ko te takale reč stisne, se počutiš povsem nebogljeno. Čisto brez moči. Ko jo malo zbereš, si pa ves pogumen. Ampak že pot po stopnicah eno nadstropje višje na sredini postane podvig. Posledično ti glava dela čudne stvari. A nam bo zneslo? Kako bomo, če ne bova mogla delati? A bomo pristali na sociali? Take stvari so dejansko zaveznik bolezni in ti še dodatno izčrpavajo energijo.

Špela je bila utrujena od dela z otroki in je kmalu zaspala. Mene pa je začel boleti hrbet. Poskusil sem najti kak položaj, da bi lahko zaspal, vendar mi ni uspelo. Križ sem si namazal s čilijevim mazilom. Pogrelo me je in bolečina se je potuhnila. Popil sem tri analgine in nato zaspal.

Spal sem dve uri, potem pa se je spet začelo. K sreči je bila Špela tako utrujena, da je celo noč in dobršen del nedeljskega jutra prespala. Jaz sem se celo noč »zabaval«. Najprej s križem, potem pa še z vratom. Oba sta se izmenično pritoževala in ponoči, ko vse ostalo spi, sem ju slišal toliko močneje.

Ko so otroci vstali, sem prosil Štirko, da mi je zmasiral celo hrbtenico. Z drobnimi prsti prodre med vse vozle in učinek je vrhunski! Poleg tega pa v tem uživa. Včasih s Špelo gledava kako oddajo in pride sam od sebe zraven: »A te zmasiram?« In potem kake četrt ure vztrajno gnete, ščipa, udarja in pritiska. V tem uživa, midva pa se mu rada prepustiva.

Otroke imava neskončno rada! Zanje narediva vse, v okviru svojih zmožnosti. Srečna sva, ker imajo vsi štirje visoko stopnjo empatije. Učiva jih spoštovanja soljudi, ampak le dokler je to vzajemno. Učiva jih reševanja konfliktov. Učiva jih prepoznati krivico in je ne dopustiti. V šestem razredu je Dvojka protestirala pri učiteljici, ki so se je vsi bali, saj je sošolcu za enake odgovore pri testu dala bistveno slabšo oceno kot njej.

Ni lepšega kot gledati svojega otroka, kako se iz drobcene ličinke razvije v samozavestno osebo! In midva imava to srečo štirikratno! Sicer pride s tem tudi štirikrat več težav, vendar sreča tisočkrat odtehta tisto plat.

Nedelja je minila v pripravah na odhod v šolo. Ker sama nisva v voznem stanju, si je Enka organizirala prevoz do vlaka. Dvojka je prevzela spremstvo za Trojko in Štirko, ki sva ju navadno peljala midva. Ona je že v devetem in rabi jutranji sprehod samo zase.

Nazadnje pa je zvečer priletel mejl, da je zbolel sošolec od Štirke in je zato cel razred v karanteni.

»A misliš, da jim bo kdo kaj težil?« je Špela pozno zvečer v postelji izrekla vprašanje, ki je tudi mene glodalo že cel dan.

Ljudje smo namreč zanimiva vrsta živali. Zgodovinski instinkt nam narekuje preventivno obrambo, če nečesa ne poznamo. Običajno je to po principu »Ubij ga, preden izleže jajca!« In korona je nekaj, česar nihče zares dobro ne pozna. Posledično so najine Svetle Bodočnosti trenutno nekaj, za kar se še ne ve, če morebiti ne bo izleglo jajc.

»Ma, ne verjamem. Razredniki so vsi normalni. Pa po mojem tudi sošolci!« sem jo tolažil. V resnici je tudi mene skrbelo, kako bodo preživeli vrnitev v šolo. Zadnja dva tedna je namreč vse več ljudi dojelo, da korona ni mit, da je še kako resnična. In tudi to, da ni čisto navadna gripa, da je lahko zadeva tudi nevarna. Lahko bi se zgodilo, da bi bil kakšen od sošolcev prestrašen in bi v tem svojem strahu izrekel kaj neprijetnega.

»Sicer se pa znajo braniti, saj veš, tvoja vzgoja!« sem poskušal biti duhovit.

»Ja, res moja vzgoja, ampak žal imajo tudi tvoje gene!« mi je pokazala jezik. Špeli je res že šlo na bolje.

(Se nadaljuje)