Tek je postal njegov način življenja

Cilj Sandija Novaka, tekača maratonca, je osvojitev olimpijske medalje letos v Londonu. Takšen cilj zasleduje vsak uspešen športnik, Sandijeva športna zgodba pa je še posebej nenavadna in navdihujoča, kajti po hudi možganski poškodbi pred sedmimi leti je povsem oslepel.

Kranj - Zdaj 39-letni Sandi Novak je leta 2005 doživel hudo nezgodno možgansko poškodbo, ko mu je na fantovščini na glavo padel petdesetkilogramski lesen križ in mu stisnil lobanjo ob betonska tla. Po okrevanju v bolnišnici in rehabilitaciji v rehabilitacijskem centru Soča je bil sprejet v center Korak v Kranju, kjer so nadaljevali terapijo in ga postopoma vračali v življenje. Sandi je v nesreči oslepel in danes bi lahko nemočen objokoval svojo usodo. Tako pa se odločil ne le za samostojno življenje, pač pa tudi za dosego zahtevnejših ciljev. Že dve leti po nesreči mu je uspel prvi cilj: preteči pot okoli Brda, leta 2008 je pretekel ljubljanski maraton, od tedaj se je v njegovi športni biografiji zvrstilo vsaj deset zahtevnejših tekmovanj. Maja letos je na maratonu v Hannovru izpolnil B-olimpijsko normo in si zadal najvišji cilj: sodelovanje in kolajno na paraolimpijskih igrah v Londonu.

»Garal bom za medaljo in dokazal, da tudi hendikepirani zmoremo doseči najvišje cilje, če le imamo ob sebi ljudi, ki nas podpirajo in spodbujajo,« je Sandi Novak povedal na novinarski konferenci, ki jo je njegova ekipa pripravila ob pripravah na para olimpijske igre. »Na maratonu v Hannovru sem bil vesel rezultata in še ne preveč utrujen. Nabit sem s pozitivno energijo in na življenje gledam s pozitivne plati. Da nečesa ne zmorem - tega ne poznam.«

Tek na sobni stezi ali s partnerjem

Kdo so ljudje, o katerih govori Sandi Novak? Pravi, da mu je po nesreči prvi pomagal, da se je pobral, njegov brat Damijan z družino. V centru Korak so mu pomagali, da je znova začel hoditi, vaditi najprej na orbitreku, pisati v Braillovi pisavi, prepoznavati denar, se učiti gospodinjskih spretnosti … in teči. Tek je postal terapevtsko sredstvo za nadzor čustev, pridobivanje samozaupanja in zadovoljstva zaradi doseganja ciljev, odpravo stresa in vključitev v okolje. Tek je postal Sandijeva strast, način življenja. Kadar trenira sam, teče na domači sobni tekaški stezi. Lani je na njej pretekel 3500 kilometrov. Sicer pa teče v paru s sotekačem, s katerim ga povezuje poseben trak. Prek njega poteka komunikacija med tekačema, Sandi od videčega kolega tako dobiva impulze, kakšna so tla, kje naj teče v ovinek … Na paraolimpijskih igrah bo njegov sotekač najuspešnejši slovenski maratonec Roman Kejžar, ki je z njim tekel že v Hannovru. »Zame je bila to posebna izkušnja. Doslej sem pretekel že šestdeset maratonov, to pa je bil prvi, ko nisem razmišljal o sebi niti o rezultatu,« je povedal Kejžar. Pred njim je s Sandijem tekel Klemen Trilar. »Ko tečeva, moram sotekaču popolnoma zaupati,« doda Sandi.

Sandi in njegova podporna skupina

Sandijeva zgodba, za katero njegov sodelavec Damijan Križaj pravi, da navdihuje zaradi volje, zanosa, predanosti, vztrajnosti, zaupanja vase in pozitivnega načina razmišljanja, je združila precejšnje število ljudi. Vodja njegove ekipe je športni pedagog Primož Černilec. Ekipo centra Korak smo že omenili, direktorica centra Mateja Korošec pa poudari, da je vesela uspešne Sandijeve rehabilitacije in dejstva, da se lahko vloga njihovega centra umakne na obrobje. Emil Muri, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije - paraolimpijskega komiteja in predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj, kjer je Sandi član, je navdušen, da je okrog Sandija zbrana prijateljska in strokovna združba, ki izžareva pozitivno energijo in je sposobna uresničiti skupni cilj. Sandijeve volje in uspeha se veselijo tudi v Atletskem klubu Triglav Kranj, pove predsednik Tomaž Kukovica. K Sandijevemu uspehu pa želita pripomoči tudi Leo klub Brdo in Lions klub Kranj: predsednica Ana Čemažar in predsednik Marko Drinovec sta mu s tem namenom izročila donacijo.