V imenu ljudstva (5)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. maj 2012 / 06:00

Evgenu je nekoč po naključju prišlo v roke pismo - pokazal ga je tudi meni - v katerem neka K. S. Minki svetuje, kaj vse mora reči in kako, da ji bodo na Centru za socialno delo verjeli, ker če je ne bo ubogala, se lahko zgodi, da bo imel oče še po ločitvi pravico do otrok. Pismo je bilo grozljivo, barbarsko in nečloveško, že na prvi pogled se je čutilo nepotrebno in škodljivo maščevanje.

''Spominjam se, enkrat so me spraševali, ali sem kdaj nad otrokom povzdignil glas. Seveda sem ga, kdo pa ga ne, če otrok ne uboga! Žal so bile potem moje besede do skrajnosti zmanipulirane, saj je bilo v zapisniku navedeno, da ''se tudi do nebogljenega otroka ne znam brzdati''. Minka je lagala kot pes teče. Vsakič, ko smo imeli razgovore, je prišla v družbi kakšne od prijateljic, ki so, očitno, uživale, da so lahko družno sekale po meni. Odkrito povem, sanja se mi ne, od kod ženskam toliko domišljije, od kod jim toliko sovraštva in prefriganosti, ko se odločijo, da bodo moškega, s katerim so se še včeraj ljubile v postelji, ponižale! Tudi za zadnjikrat, ko sva seksala, je izjavila, da sem jo prisilil, da mi je komaj ušla! V bistvu je bilo tako, da jo je nekaj žgečkalo, začela se je na glas smejati, prebudila je sina, ki je prišel in vse videl. Ne boste verjeli - potem so izpraševali še njega in logično, da bo otrok dejal, da je bil ''očka nasilen, če ga je pa videl, kako skače po mamici''. Na sodišče je Minka hodila kot kakšna užaloščena vdova, zmeraj jo je podpirala ena od prijateljic, češ poglejte zverino, uničil me je do te mere, da sem nesposobna celo sama hoditi! Včasih nisem vedel, naj se smejim ali jočem. Zanjo mi je bilo vseeno, želel sem le, da ostajam v stiku z otrokoma. Zmeraj, ko sta me obiskala, sta bila lačna. Če samo pomislim, kako dobre krofe je včasih cvrla Minka! Za lastna otroka se ji ni nikoli ljubilo speči kaj sladkega! Bila sta lačna kot volk, ko sem ju pripeljal, moja mama je jokala od ganjenosti, ko sva ju gledala, kako jesta. Nekoč smo skupaj odšli na njivo, kjer sta pomagala saditi krompir. Ne bodi vrag! Čez nekaj dni dobim s Centra vabilo, naj se zglasim, ker menda otroka silim k težkemu fizičnemu delu. Na srečo sem naše ''težaško delo'' fotografiral, in babnice so komaj verjele, da je bilo ''samo to''. Minka je tudi začela kaditi, zato sta otroka smrdela po tobaku, kar tudi njima ni bilo všeč. Skupaj smo se igrali, sam sem ju naučil brati in tudi pisati,'' razlaga o svojih očetovskih dolžnostih in peripetijah Evgen.

Zgodilo se je, da ju je vzel s seboj na bližnji hrib, ujel jih je dež, kmalu za tem pa je starejši zbolel za pljučnico. Minka je dosegla, da kar nekaj mesecev ni smel videti sinov. Evgen je mislil, da se mu bo zmešalo od hudega.

''Kadar je šla s kakšno prijateljico na kavo, je otroka zaklenila v stanovanje in je ni bilo tudi po več ur na spregled. Otroka sta se doma, verjetno zaradi dolgega časa, začela tepsti, bila sta hrupna in moteča. Po telefonu me je poklicala bivša sodelavka, ki je stanovala nadstropje višje, naj ju pridem umirit, ker njen dojenček ne more spati. Res sem prišel, vdrl sem skozi vrata in ju odpeljal k sebi. Na list papirja pa sem Minki napisal, kje sta, da je slučajno ne bi skrbelo. Ne boste verjeli, oglasila se je šele zvečer, malo po deveti in to v spremstvu nekega znanca, ki je bil sicer v civilu, drugače pa je bil policist. Zagrozila mi je, da si bom ''zapomnil'', da sem otroka vzel, ko ju ne bi smel. To se je tudi zgodilo. Poklicali so me na ''pranje možganov'', nič ni koristilo, ko sem hotel razložiti, kako je bilo v resnici. Padla je sodba, da lahko vidim otroka le tedaj, če bo zraven tudi Minka. Povem vam, spustil sem se na kolena, jokal sem in prosil, naj me ne kaznujejo, ker sem povsem nedolžen. Že desetič sem jim poskušal razložiti, da sta bila otroka sama, lačna, sitna, napadalna, a me nihče ni poslušal. Ženske, ki so bile prisotne, so se delale, kot da me ni. Tako sem v ''imenu pravice'' videval sinova le enkrat na mesec, kar je bilo zanju in tudi zame več kot grozno. Minka je naredila vse, da so bila srečanja kratka, otroka je poskušala zvabiti stran od mene, a ji ni uspelo. Rada sta me imela, jaz pa njiju. Grozila jima je z vsemogočim, ker sta se me ob slovesu oklepala, rekel sem ji, da bom povedal na socialni, pa se mi je v brk smejala, češ osel neumni, kdo ti bo pa verjel. To so bili trenutki polni trpljenja in bolečine, ki jih ne privoščim niti sovražniku!''

Sodni mlini resda meljejo po svoje, včasih tudi krivično, na srečo ubira življenje drugačne poti. Minka je srečala drugega moškega in takrat je bila celo vesela, da se je znebila otrok. Danes, kljub temu da uradno še zmeraj velja, da se Evgen z njima srečuje enkrat na mesec, živita pri njem. Mama zanju preprosto nima več časa.

(Konec)