Na novo o ruski revoluciji

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. maj 2012 / 06:00

»Čeprav ponavadi govorimo o dveh ruskih revolucijah leta 1917, februarski in oktobrski, si le prva zasluži to ime. Februarja 1917 je Rusija doživela pristno revolucijo, saj so neredi, ki so zrušili caristični režim - čeprav niso bili niti brez povoda niti nepričakovani -, vzniknili spontano. Začasno vlado, ki je prevzela oblast, pa so takoj priznali po vsej deželi. Nič od tega ne velja za oktober 1917. Dogodki, ki so vodili k strmoglavljenju Začasne vlade, niso bili spontani, ampak skrbno načrtovani in izpeljani s pomočjo strogo organizirane zarote. Zarotniki so si podredili večino prebivalstva šele po triletni državljanski vojni. Oktobrski dogodki so bili klasični državni udar, v katerem se je majhna skupina ljudi polastila državne oblasti; upoštevajoč demokratično naravnanost dobe so ga izpeljali z razkazovanjem množične udeležbe, ne da bi bile množice kaj prida vpletene v to.«

To je le eden od odlomkov iz knjige, ki podira mite in stereotipe o oktobrski revoluciji in dogajanju, ki ji je sledilo. Revolucionarna je trditev, da to sploh ni bila revolucija, ampak državni udar, v katerem se je drzna banda revolucionarnih teroristov polastila izpraznjenega vrha oblasti; to je storila sredi množičnega in dejansko demokratičnega vrenja, ki je potekalo že celo leto 1917. Knjiga ni kak politični pamflet, ampak študija, napisal jo je Richard Pipes, eden najboljših poznavalcev sovjetske zgodovine. Naslov knjige je Kratka zgodovina ruske revolucije, čeprav ima čez petsto strani. V slovenščino jo je prevedla Seta Knop, izdala Študentska založba v zbirki Koda. Ta knjiga bi lahko bila brevir za vse, ki bi radi na novo premislili rusko zgodovino 20. stoletja, zlasti za tiste, ki smo bili verniki revolucije. Verniki v tem smislu, da se nismo spraševali, ali je bila oktobrska revolucija res nujna in smiselna, ampak smo jo jemali kot nekaj absolutno pozitivnega. Na Filozofski fakulteti smo poslušali »predavanja« zgodovinarja Marjana Britovška in kinkali, ko nam je monotono bral poglavja iz svojih novih in drugače zelo dragocenih knjig o tem, kako so potekali boji za oblast med boljševiki. Nihče pa se ni vprašal, ali je bil njihov prevzem oblasti sploh legitimen?

Gornje vprašanje se zastavi še ostreje, če ga pogledamo z vidika žrtev. »Revolucija je prizadela Rusiji strahovite človeške izgube. Statistični podatki so tako šokantni, da se ob njih neizogibno porajajo dvomi. A razen če nekdo ne pride na dan z drugačnimi številkami, jih je zgodovinar prisiljen sprejeti, zlasti zato, ker jih navajajo tako komunistični kot nekomunistični demografi.« Jeseni 1917 je imela Rusija (v obsegu poznejše Sovjetske zveze v letu 1926) 147,6 milijona prebivalcev, v začetku 1920 140,6, v začetku 1921 136,8 in v začetku 1922 134,9. »Upad - 12,7 milijona - gre pripisati smrti zaradi vojskovanja in epidemij (vsaki okoli 2 milijona), emigraciji (okoli 2 milijona) in lakoti (okoli 5 milijonov). Toda te številke povedo le polovico zgodbe, kajti v običajnih okoliščinah število prebivalstva ne bi ostalo nespremenjeno, ampak bi naraslo. Projekcije ruskih statistikov kažejo, da bi moralo leta 1922 prebivalstvo šteti več kot 160 milijonov namesto 135 …« Dejansko torej »zmanjka« kar 25 milijonov življenj! In če tem dodamo še poznejše žrtve stalinskega terorja in 2. sv. vojne, je slika še bolj grozljiva, Pipes jo označi z besedami »katastrofa brez primere«. Boljševiška avantura iz oktobra 1917 se v tej luči in z današnjega humanitarnega vidika pokaže kot neizmeren zločin!

Pipes razkriva še številne druge zmote, povezane z oktobrsko revolucijo in iz nje izhajajočim terorjem. Boljševiško revolucijo so pogosto primerjali s francosko, njen teror, denimo, z jakobinskim, ki mu je sledil termidor; NEP naj bi bil sovjetski termidor, a v resnici je bil le predah pred novo fazo terorja. Znan je tudi šlager o tem, da je bil dobri Lenin še kar človeški, češ da je ukazal pobijati le nasprotnike, ne pa svojih tovarišev, kakor je to za njim počel grdi Stalin. Ni res, vse, kar se je do kraja izostrilo pod Stalinom, je zastavil že Lenin: ukinil je pravno državo, uvedel teror, likvidacije, pomore z lakoto, Gulag … Ena velika žalost, ta ruska revolucija, pa tako smo jo častili! Njena tragična veličina kljub temu ostaja.