Moskovski dnevi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. maj 2012 / 06:00

Te dni potujem v Moskvo in se vam od tam tudi oglasim, še prej pa obudim en moskovski spomin. Tam sem namreč enkrat že bil, septembra 1971. Bilo je ob koncu enega najlepših poletij v mojem življenju, tistega po maturi in pred vpisom na univerzo. Na pot sva šla s sošolcem iz osnovne šole. Takrat se je v Sovjetsko zvezo potovalo »organizirano«, turistično, obvezno skupinsko, individualno pa le poslovno. Pa sva zvedela, da dobiš na občini v Škofji Loki poslovno vizo - in sva jo dobila. Ne vem, kaj so si mislili sovjetski obmejni organi, ko sta se v vlaku na njihovi meji pojavila dva precej kosmata »poslovneža« v kavbojkah in tisti značilni ameriški vojaški kamižoli? Še zdaj mi ni jasno, kako da so naju spustili čez. Ko sva se pripeljala v sovjetsko glavno mesto, sva se najprej izgubila v njegovem podzemlju, v labirintih monumentalnega moskovskega metroja. Zbudila sva pozornost enega prijaznega moža, najbrž je bil tudi on »organ«; ko sva se mu odkrito izpovedala, naju je s taksijem odpeljal na jugoslovansko ambasado, tam pa so nama preskrbeli nastanitev v nekem penzionu. Vsi so bili do naju nenavadno prijazni, kot da bi res kaj pomenila. Pozneje sva izvedela, da je šel ravno v tistih dneh Brežnjev na obisk k Titu in po mojem so bili takrat sovjetski organi še posebej prijazni do Jugoslovanov, taka je moja razlaga. Izvedel sem tudi, da je bil naš takratni veleposlanik v Moskvi Jože Smole, a kaj ko tudi on ni vedel, da sva midva tam. Pa tudi če bi vedel, bi naju ne mogel sprejeti, saj je bil tiste dni gotovo v Beogradu … Ne nazadnje naj omenim še, kar se je v prav istih dneh izvedelo po vsem mestu, pa ni bilo uradno nikjer niti besede o tem, tudi v medijih ne: da je umrl njihov nekdanji voditelj Nikita Sergejevič Hruščov.

Vsi so torej vedeli, da je umrl Hruščov, tako rekoč nihče pa, da sva midva v Moskvi. Pa sva se kljub temu kar dobro imela, kak dober teden dni. Skoraj 41 let je že od takrat in komaj česa se še spominjam. Vidim Lenina, kako počiva v svojem mavzoleju, v katerega se podajamo spoštljivo in v dolgi vrsti. Pozneje med spomeniki sovjetskih mogočnikov ob kremeljskem zidu poiščeva še Stalinovega. Na drugi strani Rdečega trga je starodavna cerkev Vasilija Blaženega. Dolgo sva se zadržala tudi v tisti visoki stalinski palači, ki nosi ime Univerze Lomonosova, njena replika stoji v Varšavi, dograjena je bila leta 1955 kot darilo sovjetskih narodov poljskemu in bila s svojimi 231 metri nekaj let najvišja zgradba v Evropi. Ko sva se vračala, sva se ustavila tudi v Varšavi, in ko smo že pri tej monumentalni stavbi, »Stalinovi injekciji«, naj obudim še enega od »vicov« z Radia Erevan. Vprašanje: od kod je najlepši pogled na Varšavo? Odgovor: iz Palače kulture in znanosti. Zakaj? Zato, ker se edino iz nje ta palača sama ne vidi … Poljaki so od nje še zdaj tako obsedeni, da so pred leti modrovali, kako bi okoli nje zgradili cel venec še višjih nebotičnikov in tako zakrili pogled na Palačo. Ali pa, da bi ob njej zgradili 340 metrov visok nebotičnik-obelisk, v njem uredili muzej komunizma in ta bi simbolno premagal komunistični spomenik …

V spomin mi pridejo tudi prizori iz ogromne veleblagovnice GUM (Glavnyi Universalnyi Magazin), kjer je bilo na prodaj samo nekaj artiklov, zato pa od vsakega artikla kakih tisoč primerkov na dolžini nekaj deset metrov. Pa spomin na velikansko knjigarno, kjer sem nakupil posterjev, značk in drugih sovjetskih relikvij, spominov na dogodke in ljudi, v katere smo takrat verovali … Me prav zanima, v kaj verujejo in kako živijo Moskovčani zdaj? O tem v naslednjem zapisu na tem mestu.