Skočili smo k Pavlovčičevim

Za smučarskega skakalca Bora Pavlovčiča je bila minula sezona zelo uspešna, njegovim rezultatom so v domačem krogu nazdravili po zaključku sezone v Planici. Tudi Borova starša Petra in Martin sta zelo povezana s skoki, njegova sestra Tisa pa se je letos prvič pridružila planiškim teptalcem snega. Zanimivo družino smo prejšnji teden obiskali v njihovi domači hiši v Mojstrani.

Minula sezona je bila za smučarskega skakalca Bora Pavlovčiča, člana ND Rateče - Planica in Teama Kranjska Gora, zelo uspešna. Trikrat je stopil na zmagovalni oder tekem svetovnega pokala, skoraj polovico tekem od skupaj 24 je zaključil med najboljšimi desetimi, sedemkrat je bil peti. Konec marca ob zaključku sezone je bil naš planiški junak, v dolini pod Poncami so zanj navijali ati Martin, mami Petra in sestra Tisa. Na drugi posamični preizkušnji na Letalnici bratov Gorišek v Planici je osvojil tretje mesto, na zaključni tekmi pa popravil svoj osebni rekord in poletel kar 249,5 metra, blizu svetovnega rekorda 252 metrov, ki ga je postavil Rjoju Kobajaši. Bor pravi, da je vedno imel željo stati na stopničkah na domači tekmi, kot je to uspelo njegovemu stricu Urošu Pavlovčiču v alpskem smučanju s tretjim mestom na domači tekmi v Kranjski Gori.

Zdelo se mi je, da se samo dol spustiš

Bor je imel komaj nekaj let, ko je že občudoval teptalce snega na strmini planiške velikanke, med katerimi je bil njegov oče. Z navdušenjem je leta 2005 spremljal tedaj svetovni rekord Bjorna Einarja Romorena, ki je doskočil pri 239 metrih. Leto zatem je Bor, pri svojih osmih letih, smučarske skoke začel trenirati. Kot se v smehu spominja: »Za skoke se mi je zdelo, da se samo dol spustiš in da za to ni potreben kakšen poseben napor. Verjetno zaradi tega takrat nisem videl kakšnega drugega športa pred skoki.« Skakanje ga je hitro prevzelo in tudi z vsemi napori, ki jih prinaša tudi ta šport, se je spoprijel. Trenirati jih je začel na pomlad, najprej je bila vadbeni prostor telovadnica, meseca maja prvi preizkus na osemmetrski skakalnici, junija 2006 že prva tekma v Guncljah, kjer je bil deseti.

Zastavonoša na planiški strmini

Martin Pavlovčič je teptalec snega v Planici že 25 let. Je tudi zastavonoša, kar je del planiške zgodbe in posebna čast. »Po približno treh letih, ko sem že delal kot teptalec snega, mi je kolega iz Mojstrane, tudi zastavonoša, izročil švicarsko zastavo in mi rekel, naj pazim nanjo. Približno dvajset let sem se z njo vozil po planiški strmini. Zadnja tri leta vozim slovensko zastavo, predal mi jo je vodja skakalnice. Zaslužil sem si jo z delom, vsaj mislim tako. Sem vodja doskočišča; z ekipo skrbimo, da je doskok skakalnice dobro pripravljen. Dnevi so dolgi, a smo po opravljenem delu vsi zadovoljni. V Planici za prireditev dela okoli 150 delavcev, od tega je petdeset teptalcev snega. Ekipa se je pomladila, malo se tudi že pripravljamo na svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju 2023, ki bo velik zalogaj,« je pojasnil. Tisa Pavlovčič se je v minuli sezoni prvič pridružila planiškim teptalcem – to mesto jo je čakalo. Kot pravi, je bilo kar naporno, a ji je bilo v zadovoljstvo.

Ni mu še podelila dvajsetice

Petra Pavlovčič je merilka daljav in delivka sodniških ocen pri smučarskih skokih. Prav poseben mora biti občutek, ko te preleti sin. »Prvič, ko je Bor šel na velikanko, sem mislila, kaj bo, da bom imela tremo, pa niti ni bilo tako hudo. Boru zaupam, ker vem, da je opravil že toliko in toliko skokov. In če je trener presodil, da je sposoben velikanke, ni kakšnega strahu,« je povedala Petra, ki ima licenco državne smučarske sodnice za skoke. Vsak klub ima praviloma tudi svoje merilce daljav. »Martin se je ukvarjal bolj s Tiso in njenim alpskim smučanjem, jaz pa sem na tekmah spremljala Bora. Združila sem prijetno s koristnim, odločila sem se, da bom v ND Rateče - Planica tudi pomagala, in sem naredila izpit za merilko daljav in sodnico; najprej za klubsko sodnico, potem regijsko in nazadnje državno sodnico.« Sodi tudi na ženskih skokih.

Na domačih tekmah, ki jih organizira ND Rateče - Planica, lahko sodi tudi, ko tekmuje Bor. Je kaj bolj stroga do sina pri dodeljevanju ocen? »Včasih sem res še bolj stroga,« je povedala in hkrati pojasnila, da bi hitro dobila rdeči karton, če bi domačim klubskim skakalcem delila samo visoke ocene, saj so tudi sodniki podvrženi analizam dela. No, mama sinu tudi še ni podelila dvajsetice, ker si je menda, vsaj tako je rekla v smehu, še ni zaslužil.

Študentka Tisa, nekdanja alpska smučarka

»Smučišče v Mojstrani imam skoraj pred domačimi vrati. Komaj dobro sem shodila, sem že smučala. Zraven sem še plavala, klekljala, igrala na klavir in citre. Da bi zares tekmovala v alpskem smučanju, kakšne posebne želje nisem imela oziroma je ta prišla šele, ko sem bila stara 13 let. Dobro mi je šlo na šolskih, regijskih tekmah, po pogovoru z atijem, stricem Urošem in trenerjem Alešem Vidicem sem začela trenirati v ASK Kranjska Gora. Zaostanka za klubskimi vrstnicami nisem mogla nadoknaditi in moja zgodba se je zapeljala tako, da sem tudi preko smučanja dobila mesto na kolidžu St. Olaf v Minnesoti, kjer sem vpisala psihologijo, znanost športa in nevroznanost. V pomoč mi je bil na začetku stric Uroš, ki je živel pol ure stran od kolidža, kjer je treniral alpske smučarje, nekajkrat na mesec tudi našo ekipo.« Za vse drugo se je Tisa sama potrudila, že prej se je v gimnaziji trudila za to, da bi izpolnila pogoje za vpis na kolidž tudi z odličnimi ocenami in dobila štipendijo.

Tisina športna zgodba je drugačna kot Borova. »Ni bilo realnih opcij niti utvar znotraj družine, da bi lahko dosegla visok rezultatski nivo. V Ameriki sem tekmovala v ligi kolidžev. Bila pa sem prva Slovenka na tem kolidžu, ki je mednaroden in je zanje zelo pomembno, da imajo študente različnih narodnosti. Bolj kot moji športni dosežki so jih prepričale moje ocene.« Tisa se je po zaključenem študiju vrnila v Slovenijo, pripravlja magisterij iz kognitivne znanosti. »V Ameriki mi je bil všeč njihov zmagovalni način mišljenja. Prepričani so, da če se boš zadosti potrudil, boš tudi uspel. Vseeno to ni bilo dovolj, da bi ostala. Slovenci smo bolj povezani in bolj pristni,« razmišlja.

Včasih gre brez besed

Tako kot so različne smuči za alpsko smučanje in za skoke, tudi tehnika smučanja ni bila skupna tema pogovorov sestre in brata. Tisa pove, da je bil Boru vedno najljubši mir in ne nekdo, ki ga kar naprej nekaj sprašuje. »Ve pa, da me lahko pokliče kadarkoli,« je dejala. Bor ji je pritrdil in dodal: »Vem, da vsi bližnji navijajo zame in da mi želijo najboljše. Sam pa najbolje vem, kaj moram narediti in česa sem v danem trenutku sposoben in mi besede zato ne pomenijo toliko.«

Bor je imel po zaključku minule sezone tri tedne proste treningov. V tem času je uresničil svojo željo in obiskoval začetni tečaj jadralnega padalstva. Lotil se je pisanja diplomske naloge na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled. Izbral je študijsko smer velnes, ki se mu zdi smiselna navezava na šport. »V diplomi se bom posvetil vplivu, pomenu psiholoških priprav na skoke, koliko je to dodana vrednost oziroma koliko ti to lahko vzame, če delaš v napačno smer,« je pojasnil.

Nazdravili šele po Planici

Prehrana je posebno poglavje smučarjev skakalcev. Pri Pavlovčičevih zadnje čase še največ kuha Martin, Boru se z jedilnikom prilagajajo. »Rad poskušam nove jedi, a ker imam s kilogrami kar nekaj težav, moram paziti na vnos kalorij,« je povedal. Kosu torte se po zaključeni sezoni vendarle ni odrekel. »Prijateljica mi je rekla, da je dobre rezultate treba proslaviti s torto, in obljubo držala.« Kot sta povedala starša, do zaključka sezone v Planici niso sprejemali obiskov niti takrat, ko je Bor dosegel rezultate in bi marsikdo rad prišel nazdravit. »Res smo pazili, da mu kdo ne bi 'prinesel' novega koronavirusa.«

Hiša s pogledom na znameniti Trg olimpijcev

Martin Pavlovčič izhaja z Dovjega, Petra prihaja s Hrušice, otroka pa sta »gor rasla« v Mojstrani v hiši s pogledom na Trg olimpijcev.

Martin je alpinist, gorski reševalec pri GRS Mojstrana že več kot trideset let. Pri GRS Mojstrana je član Komisije za reševanje izpod plazov, štiriletna avstralska ovčarka Ajša pa je njegov drugi pes, izšolan za pomoč pri reševanju. Uspešno je zaključil tudi šolanje za mednarodnega planinskega vodnika in si želi v prihodnje več profesionalno ukvarjati s tem. Sicer je samostojni podjetnik in se ukvarja z nadzorom gradnje objektov (strojnih inštalacij).

Petra Pavlovčič je vodja projektov v jeseniškem podjetju Enos, kjer skrbi za zemeljski plin v občini Žirovnica. V prostem času planinari in turno smuča, včasih je tudi plezala. Vso to strast do hribov sta starša prenesla na Tiso, ki je z očetom praktično vsak dan v hribih, če jima dopušča čas. Le Bor se hribom izmika, a hitro pojasni, da skoki in hribi pač ne gredo skupaj. Je pa družina našla skupni trenutek in se po Borovi zimski skakalni sezoni naužila razgledov in pogledov z Mojstrovke. Bor s pogledom že zazrt naprej – biti še boljši. Prva poletna tekma bo 17. julija grand prix na Poljskem.