Resnica ali znanstvena fantastika

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 4. maja

S svakinjo Mišo tečeva na Rožniku, ko mi zazvoni telefon. Na drugi strani se oglasi prijazen moški glas. Potem ko se predstavi in pove, da moje rakove dogodivščine redno bere, mi brez dlake na jeziku reče: »Gospa, zdaj mi pa povejte po pravici, si vi to, kar pišete, izmišljujete ali je vse res?« Moram se nasmejati. »Ne, gospod. Prav ničesar si nisem izmislila. Vse, kar berete, je res. Sicer pa je tako, da ste me dobili ravno sredi teka na Rožniku in če vam je prav, vas pokličem, ko pridem domov.« Gospodu je bilo prav in sva prekinila.

Ekola. Gospod je dokaz več, da je prepričanje, da je človek, v čigar telesu se je razpasel rak, najmanj z eno nogo nepreklicno v grobu, stereotipno in vsesplošno. Da je ženska, z rakom na pljučih, sposobna vsak dan preteči nekaj kilometrov, odvisno pač od njene kondicije in volje, je pa po vsesplošnem ljudskem »verovanju«, da ne rečem izročilu, tako ali tako znanstvena fantastika. Pomota. Vse je mogoče oziroma nič ni nemogoče. Vsaj sama sem ljudsko izročilo postavila na glavo in to mi je v veliko veselje in zadovoljstvo.

Ko pritečem nazaj domov, se najprej stuširam, nakar pokličem gospoda, kot sem obljubila. Izkaže se, da ima moj sogovornik sorodnico z enakimi težavami in jo želi z mojo zgodbo opogumiti, da rak sam od sebe nikakor ne pomeni konec sveta oziroma življenja in da vedno ostaja upanje, ki se ga je vredno okleniti. S tem namenom me prosi, če mu lahko po elektronski pošti pošljem objavljene članke, saj sorodnica živi v Parizu, kjer Gorenjskega glasa ravno ni mogoče kupiti. Kajpada mu svoje članke pošljem z velikim veseljem. Vsak, z rakom ali brez njega, ki ga s svojo zgodbo prepričam, da bolezen na noben način ne pomeni jutrišnje ali pojutrišnje smrti, je moja zgodba o uspehu; več je teh zgodb, večje je moje veselje in moja radost.

Torek, 5. maja

Z zamudo, kot vedno, se javim v sprejemni pisarni na Golniku. Jutri me čaka prva runda petega cikla kemoterapije. Se razume, če bo kri v redu.

Ampak, kri ni v redu in zdravnica se odloči za še en teden premora med četrto in peto terapijo. Meni je prav. Nenazadnje ne bom zaradi podaljšanega premora prav ničesar zamudila. Kar pa se same kemoterapije tiče, mi je tako ali tako postala način življenja. Se pravi, na dan, ko imam napovedano terapijo, pač črtam z urnika druge obveznosti. Recimo izlet v Mojstrano.

Sicer pa se v času, ko čakam na konec – kemoterapije, da ne bo pomote – resno in pospešeno pripravljam na ustanovitev društva, ki se bo imenovalo Vera vase in bo imelo sedež v Škofji Loki in bo med člani in v širšem družbenem okolju propagiralo ljubezen do življenja in do vsega, kar nam življenje samo po sebi in po naši volji ter želji prinaša. (Se nadaljuje.)