Glasba in ples v srcu Evrope

Škofjeloško društvo Rovtarji se je skupaj s Folklorno skupino 21. julija odpravilo na dolgo pot proti Tartuju v Estoniji, kjer so kot edini predstavniki iz Slovenije nastopili na 48. Evropskem folklornem festivalu.

Tartu - Po 2200 kilometrov dolgi poti so jim gostitelji v mestu Tartu pričarali nepozabno dobrodošlico, Dušan Stojko, član škofjeloške folklorne skupine, pa je po sprejemu na osrednjem stadionu, ki sprejme okoli deset tisoč obiskovalcev, povedal: »Neverjetno! Kakšen sprejem! Zelo smo presenečeni.« Uradni spremljevalki Eva Reis in Piret Maalep sta Slovenijo dobro poznali že od prej, Piret je lani kot študentka preživela pol leta v Mariboru: »Ko so naju organizatorji vprašali, za koga se naj odločiva, nisva prav nič razmišljali. Slovenci, ki ljubite glasbo, ste tudi v Estoniji znani kot topli in odprti ljudje.« Brane Tavčar, predsednik Rovtarjev, pa je dejal: »Vedel sem, da bo Evropiada lepo doživetje, a da bomo doživeli takšen sprejem, si pa nisem mislil niti v najbolj drznih sanjah. Povsod so nas sprejemali z navdušenjem, bili so presenečeni, ko so me videli v fraku in na kolesu, tudi takrat, ko sem se skupaj z drugimi preoblekel v arestantsko oblačilo, smo vzbujali pozornost. Imeli smo več posamičnih nastopov, sodelovali smo tudi v zaključnem sprevodu, ki se je v več kilometrov dolgi kači vil po ulicah Tartuja.«

Iz vseh evropskih držav je prišlo okoli 2500 nastopajočih, najmanj petdeset folklornih skupin je sodelovalo iz Estonije. Očem se je ponujala množica v različnih barvah, nošah, številni obiskovalci festivala pa so prisluhnili etno glasbi, ki je zaznamovala posamezne plesne nastope. Predsednik Evropske folklore, Nizozemec Bruno Peeters je Škofjeločane že na lanski prireditvi v Bolzanu v Italiji osebno povabil tudi v Estonijo: »Zelo sem vesel, da sem to storil. Našo sporočilo je, da tudi s tem festivalom v Evropi ustvarjamo mir in prijateljstvo med narodi. Med nami, ki ljubimo tradicijo in jo želimo ohranjati, se vzpostavljajo še posebno trdne vezi.«

Prav tako so se Škofjeločani z veseljem odzvali povabilu domačinov iz manjšega kraja blizu Tartuja, imenovanega Kilingi-Nomme. Mesto, v katerem živijo predvsem ženske in otroci, kajti moški so na sezonskem delu na Finskem, je ves dan utripalo v znamenju slovenske glasbe in narodnih noš, vihrale so slovenske zastave, sprevod po mestu in tudi nastop so si ogledali domala vsi. Po ogledu šole so Škofjeločani s svojim folklornim nastopom dokončno osvojili srca prebivalcev. Druženje so zaokrožili ob enem od številnih jezer, ki jih je tam okoli polno, ob plavanju, savni in domačih dobrotah. Sandi Igličar, predsednik Muzejskega društva v Škofji Loki, pa je Estonce navdušil s pesmijo Slovenskega naroda sin: »Presenečen sem nad njihovo odprtostjo in družabnostjo. S komerkoli se pogovarjam, ve, kje je Slovenija. Mnogi so povezani z našo državo tudi na ta način, da njihovi svojci pri nas študirajo, naletel pa sem na gospoda, ki pozna Daria Corteseja, znanega poznavalca zelišč.« Tanja Oblak, tajnica društva Rovtarji: »Predvsem me je presenetil njihov sprejem. Prebivalci so nas pričakali ob cesti, nam mahali in nam z objemom dali vedeti, da smo dobrodošli. Vzdušje je bilo nepozabno, člani organizacijskega odbora pa so poskrbeli, da se je vsaka folklorna skupina počutila domače.« Andreja Megušar z občine Škofja Loka je v Tartuju iskala poti, kako ta festival pripeljati tudi v Slovenijo, zaradi česar se je srečala z najvišjimi predstavniki organizacijskega odbora: »Pokazali so veliko pripravljenost, da se v bližnji prihodnosti vidimo tudi v Sloveniji. Župan mesta Tartu Urmas Kruuse in predsednik Evropskega folklornega festivala, Nizozemec Bruno Peeters sta se prijazno odzvala in postregla s številnimi koristnimi napotki.« Z Rovtarji pa je potoval tudi Jeff Albrehts, stari dobri znanec iz Belgije, tisti, ki se je pred davnimi leti zaljubil v kraje Poljanske doline in se v njeno naročje tudi po večkrat na leto vrača. »Že pred leti sem vprašal svojega brata, ki je v organizacijskem odboru tega festivala, zakaj medse ne povabijo tudi Slovencev. Prvič se je to zgodilo že lani, v Bolzanu, letos pa smo se spet srečali v Estoniji. Vodilna nit tega festivala je spletena iz prijateljstva med narodi, spletajo pa jo tudi Škofjeločani.«