Pozdravljen Martin Krpan

Sveta trojica (1123 m) - "Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od Svete Trojice ...," odgovori Martin Krpan cesarju v istoimenski pripovedki Frana Levstika. Pa si oglejmo, odkod je bil močan mož doma.

Pokrajina med Javorniki in Snežnikom je tipični kras, na katerem valovijo številne vzpetine, ki jih krasijo bukovi in borovi gozdovi. Travnati pasusi na posameznih delih vzpetin verjetno niso najbolj primerni za poletne vzpone. Nadmorska višina je v okrog 1000 metrov, kar pomeni, da z višino poleti ni nič hladneje, zato so ti kuclji primerni za pomladno in jesensko raziskovanje. Eden takih je Sveta Trojica, s svojimi 1123 m; tista Sveta Trojica, v bližini katere je bil doma Martin Krpan, ki je tihotapil angleško sol. Je bila to res sol ali je bil soliter?

Zapeljemo se po primorski avtocesti in se usmerimo na izvoz Postojna. Nadaljujemo proti Ilirski Bistrici. V Pivki zavijemo proti Knežaku in v tistem istem križišču še enkrat ostro levo proti vasi Trnje. Peljemo se skozi vas in nadaljujemo naprej po makadamski cesti, mimo oznak za vojaški poligon. Približno 300 metrov naprej od vojaškega poligona, na levi strani zagledamo smerokaz in markacijo za Sveto Trojico. Na desni strani ceste parkiramo. Makadama je približno 3 kilometre.

Vzpon začnemo po širšem kolovozu, kjer na smerokazu piše, da je do vrha 1 uro in 20 minut. Na desni strani v daljavi zagledamo cerkvico Svete Trojice na našem današnjem vrhu. Kolovoz se kmalu zoži v stezo, se v začetnem delu strmo vzpne, nato obrne desno in v zmernem vzponu preči z redkimi borovci poraščeno pobočje. Če pogledamo nazaj, se nam odpirajo razgledi na Pivško dolino. Kmalu dosežemo gozd in pot nekaj časa poteka skoraj brez vzpona. Nato sledi daljši enakomeren vzpon po ožjem kolovozu, ki nas v najbolj strmem delu pripelje do makadamske ceste, ki jo prečimo, in mimo kamna, ki ima ročno narejen relief, nadaljujemo po poti strmo navzgor. Zadnji metri poti skozi gozd so strmi. Ko stopimo iz gozda, smo na vršnem travnatem pobočju. Nadaljujemo levo proti vrhu, v zmernem vzponu. Vidi se vršni kamen, cerkve v tem delu vzpona ne vidimo; skoraj do vrha ne.

Prijeten vzpon je poplačan z lepim razgledom po Pivški dolini, na Snežnik, Nanos, Javornike, Vremščico. Če imamo srečo z vremenom, bomo morda zagledali celo morje.

Ko vrh gledamo od daleč, je videti kot ogromna senena kopica ali lonica, kot jim rečejo domačini, zato so nekdaj tudi hrib, baje, imenovali Lonica. Odkar je na vrhu stala cerkev, se je hriba prijelo ime Sveta Trojica. Zgodovina cerkve ni poznana, jo pa v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja že Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju. Sveta Trojica je bila nekdaj znana romarska pot. Cerkev je bila uničena med leti 1786 in 1811, v času, ko je cesar Jožef II. dal uničiti vse cerkve, kjer ni potekalo nedeljsko bogoslužje.

Po letu 1991 so znova začeli z mašami na Sveti Trojici in sicer na praznik dela. Prizadevanja domačinov, da bi obnovili ruševine, so se uresničila in pred nekaj leti so cerkev obnovili.

V dolino se vrnemo po poti vzpona. Če se bomo vzpona lotili poleti, svetujem, da smo zgodnji, sicer nam bo zvesto v oči kapljala sol; ne, ne, ne tista, ki bi jo izgubil Martin Krpan, ampak tista iz našega lastnega potu.

Nadmorska višina: 1123 m

Višinska razlika: 490 m

Trajanje: 2 uri in 15 minut

Zahtevnost: 1 zvezdica