Delati je dobro

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. april 2012 / 06:00

Kaj se bolje sliši: delati je dobro ali dobro je delati? Je to eno in isto? Ko sem bil še rosno mlad in tega je že dolgo, so zdaj že pokojni pripovedovali, kako je bilo v naši vasi pred drugo svetovno vojno: da je imel srečo, kdor je imel delo. Kdor ga je imel, je bilo namreč še kar dobro plačano, problem je bil, da ga je bilo tako malo. Tistih v »javnem sektorju« je bilo komaj kaj, upokojencev prav tako le peščica. Največ moških je bilo v čevljarskem poklicu, ki je bil slej ko prej plačan slabo. Vrh tega je bilo to delo sezonsko, mojster jih je poklical, kadar je delo bilo, sicer pa so bili tudi čevljarji doma, obdelovali so njivico in redili kravico. Po vojni je bilo drugače. Nova oblast je vse predvojne čevljarje pozvala, naj se združijo v eno zadrugo, ta pa je 30. aprila 1947 prestopila iz zadružnega v državni sektor in postala Tovarna športnih čevljev Žiri. Danes jo poznamo pod imenom Alpina, a tega nosi šele 60 let, od 1952. Kolikor vem, ni bilo v 65-letni zgodovini te tovarne nobene stavke, razmeroma skromno plačanega dela pa ogromno!

V enem od drugih žirovskih podjetij so imeli v letih po osamosvojitvi zaradi izgube jugoslovanskega in sovjetskega trga velike težave. Pa so jih z delom (z malo govorjenja in nič stavkanja) uspešno premagali, pred tem pa je bilo res hudo. Delo je bilo vse slabše plačano, dostikrat ga sploh ni bilo in so morali ostati doma. Vse bolj so negodovali. Eden od njih pa jih je bodril. Zakaj se tako pritožujete? Jaz sem prav zadovoljen, plača sploh ni glavna stvar; tu v tovarni sem na toplem, leta za penzijo mi tečejo, pa še malico dobim! Tako nekako, po spominu … In zakaj obujam vse te spomine? Zato, ker bi rad izpostavil dejstvo, da je v tej državi, zlasti na njenem podeželju in v tako imenovanem realnem sektorju, še vedno razmeroma veliko ljudi, ki so zadovoljni, če delo in z njim socialno varnost sploh imajo; tudi pri plači je bolj važno, da je redna, višina ni glavna. Moja mama je bila svoj čas vodja izplačilne službe v Alpini in je rada ponovila, da ni plača nikdar zamudila! In spet si ne morem kaj, da ne bi obudil še enega spomina. Takrat smo bili Žirovci pod Logatcem, SDK pa na Vrhniki. In tja so hodili po denar za plače. S kufri po keš. Nekajkrat me je mama vzela s seboj, naložili smo se v alpinsko limuzino: ona, šofer, eden od vratarjev s službeno pištolo in jaz. Nazaj smo namreč peljali polne torbe gotovine, ki so jo nato marljive uslužbenke naštele v kuverte. Danes se ves ta denar pretaka po elektronskih poteh in še dobro je, da se. Pomislite, kaj bi bilo, če bi tisti avto, poln denarja za poldrugi tisoč plač, v ozki grapi ob cesti Rovte-Žiri pričakali tatovi in ga oropali. Cele Žiri bi bile brez denarja. Takrat se tega še zavedal nisem, meni je bil glavni izlet na Vrhniko in malica v mlečni restavraciji … Delo je bilo še daleč, tatov družbenega premoženja pa v časih stroge SDK sploh ni bilo.

Naši učitelji so že takrat jamrali, da so plačani preslabo, komaj kaj bolje kot šuštarji. V zadnjih dvajsetih letih, odkar imamo spet kapitalizem, šuštarji izumirajo, njihove plače pa so vse slabše. Učitelji so plačani bolje, kar spodobno, pa še v javnem sektorju so, kjer so službe bolj stalne. Zakaj torej stavkajo? No, saj vem: ker jim hoče vlada plače nekoliko znižati. A zdaj so časi, v kakršnih so včasih rekli: Ko je vojska, je vojska za vse! Mogoče kdo poreče, da sem iz nekdanjega revolucionarja postal reakcionar, a kaj morem, tako je … P. S. Če vas zanima zgodba žirovskih čevljarjev, pridite nocoj ob 19. uri v Muzej Žiri, odpiramo čisto novo razstavo o zgodovini Alpine.