Čebelarstvo je nepredvidljivo

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 30. september 2013 / 18:47

»Vreme in pašne razmere so vsako leto drugačne, problem je varoja ... Čeprav misliš, da že nekaj veš in znaš, te hitro preseneti,« pravi Zoran Kmetič, ki se je prav zaradi želje po pridobitvi novih znanj odločil izobraževati za čebelarskega mojstra.

Cerkljanska Dobrava – V okviru Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije je ob koncu avgusta prvih osem čebelarjev v Sloveniji uspešno opravilo praktični izpit za čebelarskega mojstra in s tem tudi sklenilo približno leto in pol dolgo izobraževanje. Naziv čebelarski mojster si je pridobil tudi Zoran Kmetič s Cerkljanske Dobrave, ki je sicer zaposlen kot letalski tehnik na letališču Slovenske vojske v Cerkljah na Dolenjskem, a se že sedemindvajset let v prostem času ukvarja tudi s čebelarstvom. »Prvo čebeljo družino sem kupil 1986. leta, pri dvajsetih letih – iz veselja do čebel pa tudi zaradi govoric, da bi se dalo s čebelami kaj zaslužiti. Začetek je bil težak, doživljal sem vzpone in padce, v vasi pa tudi ni bilo nobenega čebelarja, da bi ga lahko prosil za kakšen nasvet. Ko sem se po trinajstih letih ukvarjanja s čebelarstvom včlanil v Čebelarsko društvo Cerklje in sem začel prejemati tudi revijo Čebelar, sem dobil odgovor na marsikatero vprašanje. Veliko sem se udeleževal predavanj, bral literaturo in se učil na lastnih napakah,« se spominja Zoran, ki je pred štirinajstimi leti na vrtu postavil čebelnjak s sedemindvajsetimi panji. Zdaj ima v njem le pet družin, ostali prostor koristi za shrambo panjske opreme, trideset družin pa je preselil v nakladalne panje na dveh stojiščih na gozdni jasi, ki je poldrugi kilometer oddaljena od doma. »S tovrstno čebeljo pašo imam doslej dobre izkušnje, a kot vem, je šel letos mimo tudi medved,« pravi Zoran in dodaja, da čebele občasno pelje tudi na pašo po Sloveniji. Letos je tako osemnajst družin peljal na hojevo (jelkino) pašo na vznožje Snežnika. »Čebelarska letina je bila po slabem začetku nazad­nje še kar dobra. Če ne bi suša prekinila hojeve paše, bi bila celo odlična. Pri nas je najpomembnejši pridelek med, ljudje najbolj povprašujejo po regratovem, ki pa ga letos sploh ni bilo; pridelamo pa tudi nekaj cvetnega prahu. V prihodnje bomo ponudbo razširili na matični mleček in še povečali število čebeljih družin,« pravi Zoran in še pove, da med pridelujejo za lastne potrebe in za prodajo, a ker so količine majhne, ga lahko prodajo.

»Čebelarstvo je nepredvid­ljivo, vreme in pašne razmere so vsako leto drugačne, problem je varoja ... Ko misliš, da že veliko veš in znaš, te hitro kaj preseneti,« pravi Zoran in poudari, da je bila prav želja po pridobitvi novega znanja glavni razlog, da se je prijavil na izobraževanje za čebelarskega mojstra. »Izobraževanje je bilo koris­tno, na praktičnih delavnicah sem pridobil znanje, ki ga sicer v knjigah ne bi dobil.«