Odgovori na težave sveta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. april 2012 / 06:00

Več kot dvajset pesniških zbirk za otroke in odrasle, podobno impozanten prozni opus, v katerega je zapisal devet romanov, deset zbirk kratke proze in več kot trideset dramskih besedil, da o več kot osemdesetih radijskih igrah ne govorimo. V gledališču je režiral več kot sto predstav, tudi nekaj oper in dva celovečerna filma: Vinko Möderndorfer, dobitnik letošnje nagrade Slavka Gruma.

Dovolite mi začudenje, da je šele zdaj ta edina nagrada za dramatiko pri nas prišla tudi v vaše roke. Glasen in dolg aplavz občinstva na podelitvi je le še dodatno pozdravljal odločitev žirije …

»Nagrada in priznanja pridejo, če pridejo, vedno pravi čas in pravi trenutek. Zakaj ne prej, zakaj zdaj, zakaj ne pozneje, in če sploh kdaj, in zakaj sploh, in čemu zdaj in kdaj prej … To so pa že zamotana shakespearjanska vprašanja. Vsaka žirija je avtonomna in lahko, pravzaprav mora s podelitvijo nagrad izkazati svoj okus. Tako je. To je njihova naloga. Naloga pisateljev pa je, da pišemo.«

Med petimi nominiranimi besedili sta bili kar dve enega avtorja, vaši. Menda je slogovna raznolikost med besediloma zavedla tudi strokovno žirijo, ki prispela dela sicer bere pod šiframi. Katero besedilo je stilsko »bolj vaše«, nagrajene Vaje za tesnobo ali drugo besedilo z naslovom Deset?

»Ni se zgodilo prvič, da bi med nominiranimi besedili bili dve besedili istega avtorja. To se je zgodilo že lani, ko sta od štirih nominiranih besedil bili kar dve od istega avtorja - da se pohvalim - tudi moji. Kar nekaj dramatikov nas je, ki včasih napišemo na leto tudi dve igri. In če avtor presodi, da je z napisanima dramama zadovoljen, ju seveda pošlje na natečaj, ki je, hvala bogu, anonimen. Tudi letos je kar nekaj avtorjev poslalo po več besedil. Drugo pa je v rokah strokovne žirije. Katero od obeh besedil je bolj moje? Mislim, da sta bolj moji kar obe igri. Sta pa precej različni. Kar je dobro. Če ne bi bili različni, ne bi imelo smisla napisati dveh iger, ampak samo eno. Ta različnost je najbrž tudi botrovala temu, da žirija ni prepoznala istega avtorja. No, obe igri sta precej dinamični in mislim, če lahko ob takšnih priložnostih, kot so anonimni natečaji, avtor sploh kaj misli, zelo živi in še kako aktualni.«

Po podelitvi ste dejali, da vsako leto sodelujete z enim, včasih tudi z dvema besediloma …, odvisno, koliko se vam jih tisto leto izpiše? Ne boste rekli, da svoje sodelovanje na natečaju prepuščate naključju?

»Gotovo ne napišem vsako leto dveh iger. Velikokrat tudi nobene. Ampak včasih tako nanese, da je dogajanje v svetu tako zanimivo, da se porodita dve igri. Natečaj za Grumovo nagrado je brez dvoma, vsaj zame, velika spodbuda za pisanje dram. Tako da namenoma pišem za ta natečaj. Saj nihče drug v Sloveniji, prav nobeno slovensko gledališče, ne spodbuja pisanja slovenskih iger. Izjema je seveda natečaj za komedijo v Celju. Tako da, ja! ni naključje, da avtorji pišemo drame. Grumova nagrada je spodbuda. Najbrž bi nekateri vseeno pisali drame, prepričan pa sem, da bolj poredko.«

Že obrazložitev k nagradi razkriva zunanji okvir drame »… je brezkompromisno stvaren odnos starejšega in mlajšega tovarniškega delavca; »mož v obleki«, ki »fantu v obleki« obljublja provizijo in delnice podjetja, če mu za eno noč odstopi svoje dekle, itn. Vaje za tesnobo brez tančic in olepšav odstirajo krvavo meseno tkivo vsakdana, v katerem je kupljivo vse, vključno s telesom iz mesa in krvi …« Fak. Zgolj patološkost sedanjega časa ali stanje brezobličnega kapitalizma?

»Prepričan sem, da drama, gledališče, nastaja kot nekakšen odgovor na težave sveta. Ali pa vsaj kot refleksija na svet. Vedno je bilo tako. Še tako intimne drame so odraz časa, v katerem živimo. Živimo pa v zelo dinamičnem in zelo razburljivem času. In gledališče, s tem pa tudi dramsko pisanje, razumem kot zrcalo trenutka. Ker pa živimo v času politike, se mi zdi, da tudi drama ne more mimo nekaterih aktualnih in aktualističnih vprašanj. Seveda se avtorji trudimo, da v svojih igrah kljub vsemu iščemo tiste univerzalne teme in zgodbe in človeške odnose, ki naj bi bili večni in vedno aktualni. Tudi čez deset let. Očitno je razmerje med brezobzirno bogatimi oblastniki in zelo revnimi in izkoriščanimi tista večna tema, ki se od davnih časov ni spremenila. In, žal tako kaže, se še nekaj časa ne bo.«

Ste tudi prepoznaven avtor komedij. Zakaj po vaše avtoritarni režimi ne prenesejo satire …

»Vsaka oblast je v skušnjavi, da bi prepovedala smeh na svoj račun. Sploh se temu ne morejo upreti tisti oblastniki, ki si želijo avtoritarne oblasti, ki ne prenesejo drugače mislečih, tisti, ki mislijo, da imajo samo oni prav. Oblastniki zelo težko prenesejo smeh na njihov račun. Smeh pa je svoboda. Zadovoljstvo. Smeh je upor. Resnica, povedana skozi smeh, ima velik naboj. Za smeh ni omejitve. Ne sme je biti. Dežela, kjer se ne smejijo, kjer je smeh prepovedan, je zapisana smrti.«

Satira letošnje uspešnice Prešernovega gledališča, komedije Limonada slovenica je aktualna tudi po trinajstih letih, ko ste jo prvič uprizorili v SLG Celje. Kot da se politična scena v vsem tem času ni niti malo spremenila?

»Satirično komedijo Limonada slovenica je brez dvoma inspiriralo slovensko politično dogajanje. Spominjam se, da se je prav takrat (med leti 1990-1999), ko sem razmišljal o komediji, prvič pojavila politična situacija, ko je bil parlament razdeljen na polovico. Parlament je bil v pat poziciji. Protagonisti takratne parlamentarne krize so bili približno isti kot danes. In tudi takrat so nekateri (isti) hoteli izpeljati demokratično parlamentarni udar. V tistem času se mi je zdela vsa zadeva precej zabavna. Komedijska. Danes se mi seveda ne zdi več. Danes je smeh zamenjala groza. Če bi danes pisal o istih rečeh, bi brez dvoma nastala srh vzbujajoča proza orwellovskega tipa in ne komedija. Takrat smo vsi skupaj spoznavali parlamentarno strankarsko politiko v vsem njenem sijaju in dreku. Politična sprenevedanja, laži, njihove fraze, demagogija, brezjajčnost in brezhrbteničnost, volja do moči, razno razni populizmi, nacionalizmi, moralizmi … so se mi zdeli neskončno zabavni. Skoraj neresnični. Zdelo se mi je, da je vse to kratke sape in da bo minilo, kot minejo težke in mučne sanje, ki za kazen sledijo prerazkošni večerji. Hkrati pa se mi je zdelo vredno o tem napisati satiro. Političnim samozadostnežem pokazati zrcalo in jim povedati, da so v resnici bedno smešni. Bil sem prepričan, da bo moja satira kratke sape. Takrat si nisem niti mislil, da bo komedija še čez dvajset let tako aktualna. Tako grenko smešna. Aktualnost komedije Limonada slovenica je sicer dobra za moje pisanje, saj pomeni, da sem zadel žebljico na glavico, da sem ujel komedijskega duha političnih značajev, vendar pa je slaba za Slovenijo, saj pomeni, da so moji komedijski liki, ki lažejo, se sprenevedajo, spletkarijo, zlorabljajo …, žal še kako živi in še kako med nami. Smrtno nevarno je, kadar klovni pobegnejo iz gledališča in prevzamejo oblast.«

Vem, številni vas sprašujejo, kako vam uspe toliko pisati, bodisi za gledališče, prozo ali poezijo in zraven še režirati v gledališču, na filmu. Nekoč ste rekli, da je pisanje vaš utrip srca …

»Zase nimam občutka, da veliko pišem. Sem svobodnjak že več kot trideset let. Kar pomeni, da sem sam pri sebi v službi. Delovne dobe imam samo enajst let. Kljub neprestanemu delu si ne uspem plačevati vseh prispevkov, tako da me čaka najbrž revna starost (upam, da ne klošarska). Delam praktično (in teoretično) ves dan. Režiram v gledališču. Kadar pa ne režiram, poskušam kaj napisati. Pisanje in delo v gledališču – to sem jaz. Mislim, da bi lahko napisal več, če bi si znal bolje organizirati svoje življenje. Sicer pa ne gre za napisati več, gre za napisati dobro. To pa se trudim.«

V priložnostnem filmu ob podelitvi ste na prvo mesto postavili besedo in iz nje pesem. Poezija je bila vaša prva literarna ljubezen, prozo ste začeli pisati razmeroma pozno po vašem tridesetem letu …

»Mislim, da je pesem skrita v vsem. Za vsem stoji poezija. Začel sem kot pesnik in, prepričan sem, je vse moje delo prežeto s poezijo. Tako v gledališču, na filmu, kot seveda tudi v literaturi.«

Menda bodo igro konec tedna že igrali na ljubiteljskem odru v Medvodah …

»Ja, režiral jo bo moj kolega režiser in nekoč direktor Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru Branko Kraljevič. Gotovo bo zanimiva predstava.«

… in jo boste kasneje ponudili tudi repertoarnim gledališčem. Menda je včasih veljalo, da je lastnik »prve noči«, ko gre za z Grumovo nagrado ovenčano besedilo, domače Prešernovo gledališče …

»Umetniška voditeljica Prešernovega gledališča Marinka Poštrak mi je po podelitvi nagrade rekla, da bi nagrajeno igro rada uprizorila v prihodnji jeseni. Se veselim. Upam, da me bo povabila kot režiserja. Z ansamblom v Prešernovem gledališču se odlično razumem. Mislim, da smo zelo dobri prijatelji. Prepričan sem, da bomo naredili odlično, kruto, udarno in vznemirljivo predstavo.«

Čigavo kožo trenutno nosite, kožo dramatika, poeta, režiserja …?

»Trenutno se pripravljam na operno režijo in na svoj tretji celovečerni film, ki ga bomo posneli letošnjo jesen. Imam pa seveda še pisateljske načrte, pa ne vem, ali mi jih bo uspelo letos uresničiti. Kot je rekel moj prijatelj, pisatelj Peter Božič: »Alkohol zahteva celega človeka.« Tudi gledališče zahteva celega človeka. In pisanje tudi. Oboje ne gre.«