Razumna in pravična obremenitev

Stratega Sparte Agezilaja so vprašali, katera vrednota je višja: pravičnost ali hrabrost. Agezilaj je odgovoril: »Če bi bili vsi ljudje pravični, hrabrih sploh ne bi potrebovali!«.

Prevzeti odgovornost za vodenje države v sedanjih razmerah res zahteva hrabrost. Propadla vlada tranzicijske levice je delovala kot utelešenje načela Orwellove Živalske farme: »Vse živali so enakopravne, le pujsi so bolj enakopravni od drugih.« Govorila je o socialni pravičnosti, v praksi pa delovala kot lobistični servis nekaterih premožnih skupin, ki jim je še povečevala možnosti zaslužka na račun drugih (monopolizacija; tarife itd.). S tem se je oblikovalo vzdušje, v katerem je skoraj nemogoče argumentirano razpravljati o tem, kaj je razumna in pravična obremenitev. Razprave o tem so se zato z razvojne perspektive premaknile na spolzka tla demagogije. Potekajo v duhu ciničnega odgovora Wernerja von Brauna na vprašanje, ali sta bili raketi V1 in V2 obrambno ali napadalno orožje, ko je dejal: »Odvisno, na kateri strani rakete ste stali ...!«.

Vsak dober gospodar ve, da lahko porabi največ toliko, kot ustvari, ali pa bo na dolgi rok ob vse. Toda že pri dogovoru o zapisu »zlatega pravila« o uravnoteženem proračunu v ustavo se zatika. Pa bi bila taka sprememba ustave izjemno koristen signal vsem doma in v tujini, da z dolgoročno stabilnostjo javnih financ in razvojem gospodarstva mislimo resno. Prinesla bi postopno boljše bonitetne ocene in na tej osnovi cenejši dostop do denarja. S tem bi malo in srednje podjetništvo kot motor gospodarstva lažje zadihalo in že to bi bistveno povečalo možnosti za nov razvojni krog.

Konkretni koraki zategovanja pasu so še težji. Nekateri največji sindikati so vsako dogovarjanje o predlogih za varčevanje blokirali že v izhodišču, kar je povsem neodgovorno. Več sindikatov je pokazalo, da se požvižgajo na socialni dialog, saj so že za »dober dan« izjavili, da se »ne bodo pogajali o ničemer«! Tako protirazvojno soliranje sindikatov (dialog zahteva sodelovanje!) je škodljivo tudi za njih same. Kdor razume, da so predvsem produktivna delovna mesta tista, ki dajejo najboljšo možno socialno zaščito in blaginjo ljudem, mu je jasno, da si sindikati z blokado pogajanj kot svojim izhodiščem, delajo nepopravljivo škodo pri mladih. Le zakaj bi mladi še vstopali v sindikate, če ti objektivno - v dejanjih - zagovarjajo le interese generacije delavcev, ki že zaseda obstoječa delovna mesta oziroma odhaja v pokoj, blokirajo pa ukrepe za ustvarjanje stabilnega gospodarskega okvira, ki bi spodbujal podjetništvo in odpiranje novih delovnih mest, še posebej tistih z visoko dodano vrednostjo?

Kot razumno rešitev je torej nujno vzpostaviti kombinacijo davčnih in drugih olajšav za podjetnike, da se pospešijo vlaganja v nova delovna mesta. Pravično pa je, da prispevajo vsi, a v sorazmerju, ki na koncu vsem še omogoča kvalitetno življenje. Problem teh ukrepov je, da so tri leta prepozni. Razvojno uničujoče zimsko spanje prejšnje vlade (in sedanje lovljenje zadnjega trenutka) lepo pojasni Murphyjev zakon zadnje minute: »Če ne bi bilo zadnje minute, ne bi nikdar ničesar naredili.«; nujnost sprejemanja teh ukrepov pa genialna opazka v Murphyjevem zakoniku: »Življenje znamo razumeti samo za nazaj, a živeti ga moramo za naprej!«!