Tri ženske (3)

Igor pravi: »Ide nisem videl kar nekaj časa. Vmes je rodila, to sem slišal od drugih, vsak dan sproti sem se odločal, da bi šel pogledat otroka, a si nisem upal. Želja po Idi in otroku se je nenehno mešala z informacijami, s katerimi so me zasipavali doma, tako da sem počasi že sam pričel verjeti, da sem postal žrtev pokvarjene in pohlepne ženske …«

Čas je tekel, med jutranjim »kaj boš za zajtrk« in večernim »sedaj pa že lahko greš spat« se je dogajalo marsikaj. Nekaj časa je hodil v službo, potem pa se je nekako naveličal, se odločil, da se bo vpisal na večerno šolo, pa mu spet ni dišalo, ker bi se moral voziti vsaj trikrat tedensko več deset kilometrov. Ni imel prave družbe, vrstniki in tisti, ki so vedeli za Ido, so se ga izogibali. V obraz so se mu smejali in mu govorili, da ga imajo njegove babnice za kužka, ki miga z repom, če le povzdignejo glas. Pogosto, zlasti ko je šel na pivo, so ga zbadali, če ga tudi spolno izkoriščajo. Norčevali so se iz vseh priložnosti, ko so ga prihajale iskat za šank, kajti sem in tja se je zgodilo, da so ga nalašč opili in potem je taval kot kura brez glave po cesti. Neštetokrat si je prisegel, da bo kar šel, ni važno kam, potem pa se je spomnil, da nima denarja, tudi kuhati ni znal, kaj šele, da bi znal kako drugače samostojno živeti. Oblačila, ki mu jih je, v glavnem, kupovala le teta, so bila smešna, podobnih ne bi nataknil nase nihče pri slabih tridesetih letih.

»Na banki so me opozorili, da mi je potekla osebna izkaznica, moral sem sesti na avtobus in se odpeljati v Kranj. Teta je bila slučajno po nekih opravkih, da nisem mogel vzeti avta. Gledal sem skozi okno in se kot po navadi dolgočasil, vse mi je bilo odveč, tudi vožnja. Ko smo se peljali skozi kraj, kjer sva nekoč živela z Ido, me je stisnilo pri srcu in v grlu se mi je naredil cmok. Ne da bi karkoli premišljeval, povsem spontano sem izstopil in se nameril proti ulici, kjer so živeli njeni starši. Še danes ne vem, je tako hotel bog ali vrag, od daleč sem jo zagledal, pred seboj je porivala voziček, v katerem je sedel deček, nekaj se je drl, ona pa mu je prigovarjala, naj bo tiho. 'Kako si kaj?', ji rečem, ko pridem bliže. Bil sem vesel, da jo vidim, ona pa me je pogledala in pljunila predme. A se nisem dal odgnati. Otrok, ki me je začudeno gledal, mi je bil zelo podoben. Kot krajcar krajcarju. Imel je celo enako skodrane lase, kot so bili moji. Ida me je odrinila in zasikala, naj izginem, da me sovraži in me noče nikoli več videti. Vseeno sem šel za njo, usedel sem se na klop pred hišo, čez čas, ko je preoblekla otroka, je prišla z njim na prag, ter mi rekla, da si naj kar mislim, da ga bom še kdaj videl. Iz nje je kar vrelo, ko je govorila, da ga bo naučila sovraštva do mene, to me je razjezilo, zdelo se mi je, da nisem nič kriv. Da mi zato dela krivico. Ko ji to povem, se prime za glavo, zavzdihne in med jokom doda, da sem pošast. Krivdo za to pa po njenem nosi moja teta,« pripoveduje Igor in se trudi, da ne izpusti nobene podrobnosti.

Razšla sta se, ne da bi malčka vzel v naročje. Vso pot do avtobusne postaje je tekel, v glavi pa mu je kljuvalo, da je nekaj narobe, da teta ni imela prav, ko je trdila, da se je Ida spentljala še z drugimi moškimi in da zato otrok ni njegov.

Po tem srečanju je malo manj pil in hodil po gostilnah, čeprav je odšel od doma prav z izgovorom, da »gre na pivo« in bo »takoj nazaj«.

Že dopoldne je sedel na avtobus in že čez dobre pol ure je bil pri Idi. Dosegel je vsaj to, da sta se pričela pogovarjati, dovolila mu je celo, da je vzel v naročje sina.

»Sprva se v meni ni nič premaknilo. Sin se mi je zdel tak kot vsi drugi otroci. Počasi pa sem se nanj navezal, igrala sva se in bilo nama je lepo. Tudi z Ido sva začela razmišljati o tem, da bi še enkrat poskusila. Spet je vmes posegla usoda, sredi dopoldneva, ko sva se najmanj nadejala, se na vratih prikaže njen oče, ki bi po vseh pravilih moral biti v službi. A so mu sosedje namignili o nenavadnem obiskovalcu, vzel je nekaj ur dopusta in se prišel prepričat, če je res, kar so mu prinesli na ušesa. Najino srečanje ni bilo prijetno. V obraz mi je zmetal marsikaj, v glavnem so bile to kletvice in podobno, zaradi česar sem postal malo jezen. Ravno tako slab, kot je govoril, pa le nisem bil. Ido je nagnal z otrokom ven, meni pa je ukazal, naj se mu nikoli več ne prikažem pred očmi. A sem se moral. Ker me je sam poklical. Posledice zbliževanja med menoj in Ido so bile že kmalu vidne, zanosila je in tokrat sem se odločil, da ji bom stal ob strani, se zaposlil in ne bom poslušal ne tete ne babice ne mame. Ida je bila presrečna, kajti tudi ona si je želela oditi od doma, kjer so nanjo zelo kričali. Ni jim bilo všeč, da sva se vnovič zbližala. Po dveh ali treh pivih sem se tudi jaz odločil, da teto in ostale postavim pred zid in jim povem, da pa gre tokrat zares. Ni bilo tako enostavno, kot sem si predstavljal. Vse tri so vnovič kričale name, mi govorile, da je Ida kurba, da se ji kolca po naši hiši, da me želi izkoriščati in podobno …«

(Se nadaljuje)