Biti mama posebnega otroka

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. marec 2012 / 06:00

"Prav imajo, ne znam vzgajati otrok! Prav mi je, ker mi služba veliko pomeni! Prava mati službo podredi otroku!" Takole je razmišljala Alenka Bučer, ko še ni vedela, da ima njen otrok Aspergerjev sindrom. Zdaj ve, da njen otrok ni scrkljan in da v resnici dela tisto, kar najbolje zna in kar čuti: mama je.

Alenka Bučer se v uvodu knjige Biti mama posebnemu otroku zelo dobro spominja besed učiteljice na govorilni uri, ko je bil njen sin v prvem razredu osnovne šole. »Prijazen je, vaš sin, pravi srček, in objame me, ko se zjutraj vidiva … Sedaj je z vašim sinom veliko bolje. Lepo sem mu postlala z mehko odejo v omari in eno polico smo odstranili, tako da ima tam svoj mir … Ja, včasih je tam tudi ves čas pouka … Le pretepa se velikokrat …« Tedaj se je mama Alenka počutila kot tujec, ki je pristal na napačnem planetu. Kaj? Kdo je ta ženska in kaj ji pripoveduje? Obsedela je, rušil se ji je svet, a je obenem stopila v nov svet, svet mam posebnih otrok. In čas je bil, da poišče pomoč. »Ta vstop me je obogatil kot noben drug dotlej, naučil me je ceniti življenje in sprejemati vse: dogodke, ljudi in otroke z vso širino in ljubeznijo, ki jo premorem. To je bil začetek mojega novega, polnejšega življenja,« pripoveduje v knjigi, ki jo je pred kratkim predstavila v Osnovni šoli Topol, ki jo obiskuje njen sin. »Ko sem sina vprašala, ali se želi udeležiti predstavitve knjige, mi je rekel: »Mami, saj veš, da bi potreboval približno teden dni, da lahko vsakemu rečem samo dober dan.«

Asperger in jaz

»To ni knjiga o mojem fantu, to je knjiga o spoznanjih, ki jih lahko doživi katerakoli mama. Prvi naslov knjige je bil Asperger in jaz. Moj sin ima Aspergerjev sindrom in v to, kakšen sindrom ima, verjemite, še najmanj verjamem jaz, ker je moj sin samo moj sin, z vsem, kar sem dobila v paketu,« je poudarila Alenka Bučer in nadaljevala: »Pravijo, da gre za možgansko okvaro. Moj sin je izredno čuteč, pa včasih ne ve, kam bi s svojimi čustvi. Predvsem pa včasih ne zmore čutiti in reagirati umirjeno. To se nama je dogajalo že takrat, ko smo se igrali v peskovniku. Problem, ki pa ga tedaj nisem zaznala, je bil problem socializacije. Fant je izjemno bister, poseben v tem, da bere enciklopedijo in si zapomni neverjetno veliko. Enkrat zvečer sem razmišljala, kako to, da sem tako utrujena, pa saj nismo nič takšnega počeli čez dan. Potem sem začela delati črtice za vsako njegovo vprašanje. V enem dnevu mi jih je postavil 560. Saj je lepo, če imaš otroka, ki sprašuje in sprašuje in tebi je izziv odgovarjati. Problem nastane, ko taisti otrok vse to zahteva od šole, vrtca. Ker je bil sin v vrtcu v heterogeni skupini, se to ni posebej odražalo, v šoli, kjer je bila homogena skupina, pa je to prišlo do izraza. Odločitev za prešolanje iz Medvod v Osnovno šolo Topol je bila prava poteza; trije otroci v učilnici, individualni pristop in potrpežljiva učiteljica.« OŠ Topol v tem šolskem letu obiskuje dvaindvajset otrok in je najvišje ležeča devetletka v Sloveniji.

Ko je Alenka Bučer dala prvih nekaj strani prebrati prijatelju, ji je rekel, da to ni knjiga o Aspergerjevem sindromu, ampak je knjiga o občutjih mame, ki je postavljena v čisto novo situacijo, v prostor, ki ga dotlej in poznala. Zato naslov Biti mama posebnemu otroku.

Mame smo samo mame

Knjiga je nastala spontano, je razložila Bučerjeva: »S sinom sva bila na šolskem pikniku v Ločnici. S tedanjo ravnateljico sva klepetali ob nogometnem igrišču, nakar vidim sina, da se je oddaljil od gruče otrok. Saj poznate tisti pristen mamin strah: kaj bo pa zdaj? Kam gre, kaj je narobe? Ravnateljica me je pomirila, da bo vse v redu, da se je šel samo malo pomirit. Ni minilo tri minute, ko je gruča otrok prišla do njega, eden od njih mu je dal roko čez ramena in brcali so žogo naprej. Navaden dogodek, a meni je zalil oči. Oddaljila sem se in šla na vožnjo z avtom pod pretvezo, da sem doma pozabila denarnico. Na tej vožnji sem podoživela ta dogodek in prvič po treh letih ozavestila, kaj je bilo. Ne, otroku nič ne manjka, sem si rekla. Končal je tretji razred, zadovoljen je sam s seboj, umirjeno je reagiral na problem na igrišču. To se mi je zdela taka zmaga, da nisem znala tega potlačiti. Prišla sem domov in začela pisati …«

Knjiga je zorela dve leti. »Danes sem ponosna nanjo, zato da lahko mamam pokažem, da smo mame samo mame, da mamam dam vedeti, da lahko zaupamo vase, da bolj kot brskanje po internetu včasih pomaga sprehod po gozdu in misel nase. In na koncu koncev, da priznam mamam, tudi očetom, da smo samo ljudje. To ni učbenik, kako je treba vzgajati. V knjigi je moja izkušnja z vsemi preizkušnjami, napakami, izpiti. Že samo pedagogi rabijo za trenutek razumeti širšo sliko, zgodbo mame, ki v nekem trenutku stoji na takem križišču, kot sem bila jaz tisti dan, ko sem sedela za tistim ubogim računalnikom v službi, pa nisem vedela, kje imam glavo, kje imam noge. Edina stvar, ki mi je rojila po glavi, ko sem le izvedela za sinovo diagnozo, je bila, da so mi v zdravstvenem domu desetkrat rekli: Ne na internet! Ljudje, samooklicani strokovnjaki pod psevdonimi pišejo take stvari, da si v trenutku sesut, ne da bi prebral nekaj stvarnega. V takem trenutku, ko si tudi sosedom vsa leta kazal sliko brezhibne družine, težko priznaš, da z eno sliko nisi več perfekten, ampak imaš problem. V takem trenutku moraš nekaj vzeti v roke in najprej videti, da nisi sam.«

Dva sinova in ena mama

»Dva sinova imam, pišem pa največ o mlajšem. Dejstvo je, da sta oba enkratna in da sem vsak trenutek na oba enako ponosna. Mislim pa tudi, da so posebnosti mlajšega vplivale na življenje vse družine, torej tudi na starejšega sina. Čeprav je dvajset mesecev starejši, je tudi on občutil razliko, ki sem jo gotovo delala med njima, čeprav enako ljubim in spoštujem oba,« piše v knjigi. Starejši brat se je z drugačnostjo srečal že prej. Imel je sošolca z motnjo avtizma in učiteljica je ves razred naučila sprejemati drugačnost. »To je bilo nekakšno olajšanje zame, saj je starejši sin v trenutku mojega iskanja odgovorov vse naše posebnosti priznal in jih jemal kot nekaj čisto vsakdanjega … Veliko sva se pogovarjala o bratovih posebnostih in kmalu je sprejel vse povedano, še posebno ko je videl, da se brat umirja. Problem je bil le v obdobju, ko je bil brat v prvem razredu, takrat, ko smo problem odkrili.«

Veliko je ljudi, ki vse skupaj jemljejo z veliko mero usmiljenja. Alenka Bučer tega ni nikoli marala, čeprav se ji je to ves čas dogajalo. »Tisti pravi že znajo pobožati, ampak samo dvakrat. In prav je tako. Na ta način se gradiš.« Mamica Alenka je hvaležna za to izkušnjo, da jo lahko deli z drugimi. Da lahko tudi drugim mamam odstre pot, da jim pokaže, naj samo sledijo same sebi. Saj se vpraša: »Kako bo čez leta?« Ne ve še. Morda nova knjiga. V tej pa boste izvedeli še mnogo več, celo kako se sestavi tabelo nalog za otroka. Kako poučno za vse!