Partizani

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. junij 2020 / 15:28

»Nisem iz partizanske družine. Edini zavzet pristaš partizanov v naši hiši v Sežani je bil domači hlapec, ki je proti koncu vojne nemškemu oficirju, podnajemniku, ukradel daljnogled, škornje in revolver. Vtaknil jih je v pomije in odnesel tovarišem v Dane, kjer smo imeli prašiča. Malo je manjkalo, da nas Nemci niso deportirali v Dachau. Moj oče je bil sicer domoljub in je OF tudi finančno podiral, toda komunizma se je bal. Kot kolikor toliko razgledan trgovec ni verjel, da se bosta po zmagi cedila med in mleko. Ko je teta Milka, kmetica v Skopem, ki so ji pravili 'partizanska mati', trdila, da v socializmu ne bo treba nič kuhati, ker bodo z letali iz Moskve dovažali kosilo in večerjo, se ji je porogljivo smejal. Razjarjena je odvihrala domov in moja mama jo je komaj dohitela s košaro, polno hrane, da bi jo pomirila. 'Za vsak primer.'« / »Ko sem se odločil, da bom napisal zgodbo o partizanih, sem si rekel, da ne smem narediti napake tistih zgodovinarjev, ki so se osredotočili na dogajanje v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in na Hrvaškem, povsem pa ignorirali slovenski in makedonski prispevek k osvobodilnemu boju. Zato sem sklenil zaobjeti v pripoved ves jugoslovanski prostor, čeprav sem se zavedal, da tako razvejene in raznolike tematike ne bo lahko spraviti pod eno streho. To se mi je zdelo potrebno storiti, kajti brez upoštevanja narodnoosvobodilnega boja vseh jugoslovanskih narodov ni mogoče razumeti mednarodnih razsežnosti dogajanja in vpletenosti velikih sil vanj. Tak pristop je zahteval raziskavo širokega zamaha, ki me je popeljala v arhive od Moskve, Berlina in Münchna pa do Londona, Cambridgea, Oxforda in Edinburga ter do Rima. Razkrila mi je, kako organsko se je narodnoosvobodilni boj partizanov vključeval v vojni napor protihitlerjevske koalicije, pa tudi kako usodno so nanj vplivala nastajajoča nasprotja med Vzhodom in Zahodom, ki so začela zoreti že dolgo pred koncem druge svetovne vojne.« (str. 9, 10)

Avtor te knjige se je rodil 1. junija 1940 v Trstu in vojno preživel kot otrok. Ob svoji 80-letnici je nam (in sebi) podaril to monografijo, ki je nov in našemu času primerni spomenik slovenskega in jugoslovanskega partizanstva. Njena glavna odlika je celovita obravnava tega fenomena in umestitev istega v mednarodni kontekst. Tega je omogočil zlasti avtorjev dolgoletni študij novih virov v evropskih arhivih, ta pa ne bi bil mogoč brez njegovega znanja svetovnih jezikov. Knjiga ni le znanstvena, je tudi debela, a kljub temu zelo berljiva …