Mohor in Korotan

»Pred sto, še pred osemdesetimi leti je bil Korotan (Karantanija), Koroška, resnično pravi sosed naše Gorenjske. Tako blizu je bil, kakor bi pregraje Karavank sploh ne bilo. Vsi starejši so Celovec veliko bolje poznali in mnogo bolj zahajali tja kot v Ljubljano. Kadar so šli na Gornje Štajersko, so rekli, da gredo 'v fremd', na tuje. V Korotan so hodili kot k istorodnemu sosedu. Tri dobre ceste: čez Jezersko, Ljubelj in Koren so bile zveze s sosedi s tovorom in vozom. Za peš potnike so se vrstile mnoge steze čez karavanške prelaze. V visoki Gorenjski prav čez Zelenico, druga čez Vrtačo, tretja čez Medendol z Jesenic in Javornika, iz Rut (Gozda) čez Srednji vrh in še druge. S svojimi sosedi onstran Karavank so Gorenjci kupčevali, a tudi svoje sinove pošiljali tja na meno, da so prihajali k nam korotanski dečki, naši pa k njim, druge so dajali od nas v uk raznih rokodelstev …« Ste že slišali za »meno« dečkov med Gorenjci in Korošci? Prakticirali so jo zato, da bi se prvi naučili jezika drugih in obratno. »Na Koroškem – v Korotanu – so bili že naseljeni mnogi nemški kmetje. S takimi trdimi Nemci so se dogovorili gorenjski kmetje takole. Začnimo z meno dečkov. Posestnik z Gorenjske pošlje svojega sina k nemškemu kmetu v Korotan, nemški kmet pa svojega fanta na Gorenjsko k slovenskemu kmetu. Tako bi menjala za sinove: Gorenjec bi se naučil v Korotanu nemščine, nemški Korotanec pa slovenščine. Pomniti moramo, da so bili Nemci tedaj v Korotanu le redko naseljeni in da so morali s sosedi občevati po 'slovenje'. Tako se je res začela mena. Še za svojih otroških let se spominjam nemškega dečka na bogati kmetiji. Poredneži so ga dražili: Holadri, holadro – Nemci pojo.«

Gornje besede so iz Finžgarjevega spisa Pojdimo v Korotan. Objavil ga je šele leta 1953, piše pa o razmerah »pred sto leti«, se pravi okrog 1850 in pred tem. Navajamo ga zato, ker je v njem mnogo zanimivega. Finžgar imenuje Koroško Korotan; pravi, da je to gorenjska priredba starega imena Karantanija. Predvsem pa je iz tega odlomka razvidno, kako tesne so bile nekoč vezi med »visoko« Gorenjsko in Koroško. (Upati je in v nekaterih rečeh se že kaže, da se zdaj in v prihodnje spet okrepijo, eden od kazalcev je tudi čezmejni projekt Sosed-Nachbar, medijski most, ki sta ga vzpostavila Gorenjski glas in Radio 2.) Finžgarjeve besede navajamo po knjigi Mohor in Korotan, ki jo je pred kratkim izdala celovška Mohorjeva. Njen podnaslov je Fran Saleški Finžgar in Mohorjeva, izdana pa je ob 160-letnici Mohorjeve družbe (najstarejše slovenske založbe) in 140. obletnici Finžgarjevega rojstva. Avtor knjige je urednik, novinar in publicist Iztok Ilich, uredil jo je Adrian Kert. Lepo je, da so se celovški mohorjani spomnili na nekdanjega urednika in avtorja Mohorjeve, ki se je rodil 9. februarja 1871 v Doslovčah. Prihodnje leto pa bo že pol stoletja od pisateljeve smrti, umrl je 2. junija 1962 v Ljubljani. Torej bo še ena priložnost, da obudimo spomin na njegovo življenje in delo.

»Ob res napornem uredniškem delu sem prišel do prepričanja: Vsak list je urednik sam, je njegova duša, srce, skrb in delo, čeprav bi niti vrstice ne napisal sam. Spoznal sem pa tudi, da tako delo ne more segati v neskončnost. Kdor ureja več let, se utrudi in duševno izčrpa. Pri revijah velikih narodov je zadeva toliko drugačna, da ima glavni urednik vse polno strokovnih sourednikov. Tak direktor vzdrži lahko dalje časa. Urednik majhnega naroda je pa sam za vse: beri in čisti rokopise, opravi vse korekture, nabiraj sotrudnikov, nasvetuj jim ideje za strokovne spise, letaj in tekaj po mestu, nosi na pošto, v tiskarno, odgovarjaj in zagovarjaj list v pismih itd. Majhen narod je namreč kajža – kajža je pa rajža, tako je zmeraj trdil moj oče, ki je bil sam kajžar.« Tako je svoje urednikovanje označil Finžgar. V knjigi, iz katerega so vsi navedki, pa je še veliko zanimivega branja in zgovornih slik. Na začetku je Ilichov uvod: »Mohorjeva, Finžgarjeva tlaka – in ljubezen«. Sledijo poglavja z naslovi Korotan, Mohor, Iz korespondence, Sodobniki o Finžgarju in Mohorjevi, na koncu so navedeni pomembnejši viri … Branje knjige Mohor in Korotan bi lahko spodbudilo vsaj dvoje. Najprej nekakšno vrnitev k Finžgarju – letošnjo 140. obletnico njegovega rojstva in polstoto obletnico njegove smrti v novem letu 2012 bi lahko počastili tudi tako, da znova ali prvič preberemo katero od njegovih številnih del (njegovo Zbrano delo je izšlo v 15 knjigah). Finžgarjevo pisanje o nekdanjih tesnih vezeh med Gorenjsko in Koroško pa naj spodbudi k dejavnemu razmišljanju, kako danes v novih razmerah na nove načine obuditi »meno« med sosednjima deželama?