Spomini na Gregorčevo mamo Tončko

Besedilo: Zbornik o Žabnici in okoliških vaseh
Kategorija: Nasveti / torek, 31. maj 2011 / 06:00

Odlomek iz članka zdravnice Štefke Križnar Spomini na Gregorčevo mamo Tončko, ki je bil objavljen v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Kako sva se spoznali?

Z njeno hčerko Miro, učiteljico mojih otrok, sem bila nekajkrat na obisku pri Gregorčevih v Žabnici. Ko je v 80. letih prejšnjega stoletja izgubila svojega zdravnika, je prosila mene, da ji pomagam.

Rada sem jo obiskovala na njenem domu, ker je sama že težko hodila v zdravstveni dom in sva se pri njej lahko v miru pogovarjali. Bila je široko razgledana in odlična sogovornica. Imela je močnejšo postavo, srednje velikosti, jasen, odkrit pogled, miren videz in lepo urejeno zunanjost. Ta srečanja niso bila samo iz zdravstvenih razlogov. Vsakokrat sva se pogovarjali o njenih osebnih doživetjih, pa tudi o raznovrstnih zgodovinskih dogodkih, povezanih s krajem in ljudmi bližnje in daljne okolice.

Antonija Šifrer - Tončka je bila rojena v Žabnici pri Kozincu (danes je tam pošta), kjer je bila tedaj znana gostilna in shajališče liberalcev. Starši so jo že s trinajstimi leti dali v gospodinjsko šolanje k nunam pri Gospe Sveti, nato pa še v Ljubljano v Marijanišče. Sama bi bila zelo rada učiteljica, vendar se ji ta želja ni izpolnila. Zato je vedno zelo cenila znanje in si ga je tudi vedno izpopolnjevala z branjem knjig, raziskovanjem zgodovine in pisanjem. Danes ima malokateri šolan človek tako lepo in čitljivo pisavo, kot jo je imela ona.

Poročila se je leta 1924 v domači vasi na večjo kmetijo pri Gregorču, Žabnica 55. Rodila je šest otrok, od katerih sta dva umrla v prvih letih življenja, živi so ostali štirje: Janez, Tončka, France in Mira. Vse je imela rada in je bila posebno ponosna, ko so prihajali tudi vnuki.

Ob vsem kmečkem delu jo je vedno zanimala zgodovina in jo je v letih, ko ni mogla več na polje, ves čas proučevala. Zelo je bila vesela, da se je vnuk Matjaž (sin hčerke Tončke) posebej zanimal za njeno delo in je pripravljal tudi diplomsko nalogo iz zgodovine na Univerzi v Ljubljani.

Vedno je pohvalila »ta mlade«, ki so ji pri vseh stvareh pomagali. Res je imela prijetno sobo v pritličju, s pisalno mizo, kjer je bilo vedno polno knjig, dokumentov, raznih zapiskov in pisem.

Znano je bilo, da je bila izvrstna izdelovalka rodovnikov. Naredila jih je številnim znancem in tudi domačim.

Meni je pripravila vse vire za naš Martenkov rod iz Podobena v Poljanski dolini in to od leta 1656 do 1964. V urbarju loškega gospostva leta iz 1318 je na strani 202 našla opisano Podobeno in tri kmetije brez priimkov, leta 1501 pa tudi tri kmetije in med njimi tudi moj rojstni priimek Dolenec. Obe sva bili veseli in presenečeni ob ugotovitvi, da je naš rod po pisnih podatkih star več kot petsto let in med najstarejšimi v Poljanski dolini.

Ko je bila v Marijanišču v Ljubljani, je ob strežbi spoznavala tedanje kulturne ustvarjalce, na primer Finžgarja, Tavčarja, Cankarja in druge.

Pa tudi njena domača gostilna Kozinc je bila ob zelo prometni cesti in vedno polna dogajanja. Tedaj se je večina prometa odvijala s konji, vozovi in peš. Pisatelj Ivan Pregelj (tedaj je živel v Kranju) se je na poti na Primorsko velikokrat ustavil pri njih. Potoval je z družino in ker se mu je ponavadi zelo mudilo, jim je postregla s hrano in pijačo kar na vozu. Za vsakega je že vedela, kaj ima najraje, da so bili zadovoljni. Pisatelj Pregelj je bil zelo družaben in je vedno povedal kaj hudomušnega. Žena ga je navadno priganjala, pa je rekel: »Glava moja, volja tvoja!«

Tudi pisatelj Ivan Tavčar je bil ob neki prireditvi sokolskega društva v Žabnici. Organizirali so fantovsko tekmovanje v hitrostnem plezanju na mlaj. Tavčar je najboljšemu obljubil za nagrado svojo zlato uro. Zmagovalcu jo je tudi sam izročil. Prvak je bil vaški posebnež, ki se je darila zelo razveselil.