Mama je odšla, teta je pa umrla

Na horuk!, 2. del

»Vsi v družini so vedeli, da atu ni bilo kaj preveč za ženske. Morda ne zaradi tiste prve izkušnje, v katero so ga prisilili? Teta, ki ji bolezen ni prizanašala, si je želela, da bi pred smrtjo lahko popestovala atove otroke. Pisalo se je leto 1956, ko je dobil ata v roke spisek deklet, ki so se teti zdela najbolj primerna. Atu takšna prisila ni bila pogodu. A jo je imel preveč rad, da bi ji nasprotoval …

Odločil se je, da bo vprašal kar prvo na seznamu, potem pa bo, kar bo. Alenka, tako ji je bilo ime, ga je zavrnila, še preden ji je sploh razložil, kaj bi rad. Obiskovala je zadnji letnik šole za šivilje in na kraj pameti ji ni padlo, da bi se vezala z nekim tesarjem, ki gara od jutra do večera. A je imel ata vseeno malo sreče: pri Alenki je bila na obisku Sonja. Njen oče je sedel v zaporu, ker je v pijanosti zadavil taščo, mami pa se je od hudega zmešalo. Sonja je bila obsojena na španovijo zdaj tu, zdaj tam, sem in tja, če je imela srečo, jo je k sebi na dom povabila kakšna od sošolk.

'Jaz bi se pa takoj poročila s teboj!' je rekla atu. In tako se je zgodilo. Le dve zahtevi je imela: da pred poroko pri atu doma naredijo kopalnico in napeljejo vodo v hišo.

Teta in stric sta organizirala pravo vaško ohcet. Zanjo sta potrošila veliko prihrankov. Kadar je šlo za čast, ni bilo škoda denarja! Pilo in jedlo se je tri dni! Od treh sodov vina in več petlitrskih steklenk žganja je ostalo le nekaj kapljic. Stric in teta sta naredila veliko napako, ker na ohcet nista povabila atovih pravih staršev. Zaradi tega so se v poznejših letih večkrat na smrt sprli.

Danes se zdravniki in tudi navadni ljudje pogosto pritožujejo nad porabo alkohola. Ata je zmeraj govoril, da toliko, kot se je pilo včasih, se danes nikoli. Tudi moja mama ga je rada cukala, ata nikoli. Alkohol mu je smrdel, pa ne vem točno, zakaj.

Menda je trajalo kar nekaj mesecev po poroki, da sta se končno spravila k 'delu'. Spočela sta me že prvič. Ko so ata vprašali, kako je bilo, je odgovoril: 'Na horuk!' Njegov izrek se je ohranil in ponarodel. Še danes, če kdo zaplodi potomca 'v prvi rundi', rečejo, da se je zgodilo 'na horuk'. Mami nosečnost ni bila čisto nič pogodu. Pri 18 letih si je življenje drugače predstavljala: da bo imela nekje streho nad glavo, da bo imela ob sebi moškega, ki bo skrbel zanjo, da njej ne bo treba delati. Žal se to ni zgodilo. Krepko je morala poprijeti za delo! Ata se ni postavil na njeno stran, saj je bil navajen, da je bila teta tista, ki jo je bilo treba poslušati.

Nisem bil le spočet 'na horuk', tudi rodil sem se 'na horuk'. Teta in mama sta izdelovali predpražnike iz ličja, ko so se začeli popadki. Pa je rekla mama: 'Začenja se.' Teta jo je pogledala izpod čela in jo zavrnila, naj ne išče izgovorov, dokler predpražnik ni končan. A mama je samo počepnila na enega od njih in že se je prikazala moja glavica. Potem se je morala uleči kar na tla, teta je poklicala sosedo, ki je bila bolj vešča porodov. Rodil sem se mimogrede, mama še sama ni vedela, kako. Menda ni imela nobenih bolečih popadkov. Ali pa se je to izmislila, ker ji je bilo všeč, da se je končno znašla v središču pozornosti.

Star sem bil tri leta, ko me je mama zapustila. Rekla mi je, da ne zdrži več v tako čudaški družini, kot smo menda bili. In je šla. Za zmeraj. Le sem in tja me je še kdaj obiskala ter mi vsakokrat prinesla zavitek napolitank z limonovim okusom. Potem se je še enkrat poročila, dobil sem dve polsestri. Lahko rečem, da je bil ata po njenem odhodu veliko bolj vesel, kot je bil takrat, ko je mama še živela pri nas. Pogosto me je vzel s seboj. Posadil me je na kolo, včasih sva se odpeljala tudi v Ajdovščino in Vipavo. Kasneje, ko si je kupil motor, se je vozil na gasilske veselice tudi v Žiri, Poljane in Gorenjo vas. Mene je zavil v odejo in mi ukazal, naj pazim na motor. Marsikatero noč sem prespal na prostem, tudi v dežju, a se nisem nikoli prehladil.

Pri eni stvari pa je bil ata zelo natančen: pri učenju! Brati in pisati sem znal, še preden sem šel v prvi razred. Domov mi je prinašal različne knjige, ki sem jih požiral z enakim veseljem kot domač kruh s posebno salamo.

Nekoč sem nekaj iskal v očetovi spalnici in sem slučajno našel šminko. Morda je bila mamina, morda tudi ne. Z njo sem si namazal ustnice in nohte. Ko me je videl ata, me je prvič v življenju natepel. O razlogih za boleče udarce je spregovoril šele veliko kasneje, ko sem bil že skoraj odrasel. Nekoč, za pusta, se je neki samski fant iz vasi oblekel v žensko in k sebi domov zvabil tudi ata. Nič hudega sluteč mu je sledil. Po tistem, kar se je dogajalo med štirimi stenami, več kot toliko ni nikoli govoril. Je pa vse povedal stricu. Izprijenca so zvečer, ko se je vračal s dela, počakali stric in še nekateri drugi možje in ga nabunkali. Kasneje je naredil samomor in to je ata še leta in leta grizlo. Čutil se je krivega.

Teta, jaz sem ji rekel stara mama, je spet začela bolehati. 'Tokrat gre bolj zares,' je zaskrbelo ata. Bilo ga je strah, ker je postajala vedno bolj verna. Pobožnost namreč ni bila naša vrlina. Imel sem vse zakramente, a k nedeljski maši, razen za velike praznike, nismo hodili. Ata je nagnala v Gorico po Sveto pismo, prinesel pa ji je tudi rožni venec. Postajalo jo je vedno bolj strah smrti. Stric se je preselil na divan, zraven nje pa je spal moj ata. S solzami v očeh mi je pripovedoval, da jo je moral ves čas, dokler ni zaspala, držati za roke. Pri nas se o ljubezni ni govorilo. Mislim, da nikoli. A tako, kot je imela teta rada mojega ata, tako nima nobena mama svojega otroka. Na hitro je umrla leta 1970, ko sem bil star dvanajst let. Stric je na pogrebščini razlagal, da je bila teta medicinski čudež: po tistem, ko je leta 1938 prvič bruhala kri, je živela še več kot 32 let. Bil je prepričan, da jo je držala pri življenju zgolj ljubezen do mojega ata.

Pri hiši smo ostali trije moški. Stric je bil že čisto zapit, ata pa je največkrat hodil po svojih poteh. V kuhinji sem se kar dobro znašel. Kuhal sem s pomočjo tetine kuharske knjige. Najraje smo jedli krompir in meso. Suhih klobas je bilo na podstrešju zraven dimnika zelo veliko. Stric je imel navado, da je eno ves čas nosil v žepu. Bil je prepričan, da poper in česen, ki sta bila v klobasi, odganjata duh po alkoholu.«

(Konec prihodnjič)