Slovensko olimpijsko stoletje

Letos mineva sto let, odkar je prvi Slovenec osvojil olimpijsko medaljo. To je leta 1912 na igrah v Stockholmu uspelo sabljaču Rudolfu Cvetku, ki je tedaj nastopal za Avstro-Ogrsko. Ob tem dejstvu je v športnem programu Televizije Slovenija nastalo enajst dokumentarnih filmov z naslovom Slovensko olimpijsko stoletje, prvega pa si lahko ogledate že v sredo, 7. marca.

Pogovarjali smo se z avtorjema serije dokumentarcev Miho Žibratom, lahko bi rekli kar starosto domačega športnega komentatorstva, in Andrejo Okorn, ki je imela šport rada že v mladosti, nikoli pa ni razmišljala, da bo na koncu vzljubila ravno športno novinarstvo.

Miha pove, da se je vse začelo kot vedno, z idejo.

»Osnova je bila, da si slovenski olimpijci zaslužijo nekaj več in da, razen o nekaterih posameznikih, o njih ne vemo prav dosti. Gre za ohranjanje, ne samo športne, ampak tudi druge slovenske zgodovine. Šport je namreč z ostalimi dejavnostmi tesno povezan in vedno umeščen v čas in prostor. Tudi ni bil vedno takšen, kot je danes in upam, da se bo to dalo razbrati tudi v naših enajstih oddajah.«

Avtorja, Miha in Andreja, sta sodelovala že v preteklosti in to dobro. Izkazalo se je, da ju tovrstne oddaje zanimajo.

Andreja: »Vse skupaj sedaj traja že skoraj dve leti. Začelo se je z zbiranjem zapisov o igrah v slovenskih časnikih v Narodni in univerzitetni knjižnici, nato je sledilo skoraj leto dni snemanj - v intervalih. Snemali smo po Sloveniji in v tujini. Večino olimpijcev smo z ekipo obiskali kar na domu, nekateri – tisti, ki živijo v neposredni bližini, so prišli tudi na televizijo. Šli smo tudi v Gradec, kjer živi nekdanji rokometaš Peter Mahne, naša takratna dopisnica v ZDA Vlasta Jeseničnik pa nama je pomagala, da smo v New Yorku posneli tudi nekdanjo telovadko Ružo Vojsk, ki je leta 1948 nastopila na igrah v Londonu. Snemanje je bilo naporno, a tudi prijetno, saj so vsi olimpijci toplo pozdravili idejo o nastanku teh oddaj. Posebej starejši, ki se, recimo, ne gibljejo več v športnih krogih, imajo drugačno delo, so se z veseljem spominjali svojih športnih oziroma olimpijskih dni.«

Pri nastajanju dokumentarcev sta si začrtala določene smernice. Kaj sta ob vsem tem na koncu ugotovila, spoznala?

Andreja: »Slovenci smo zagotovo zelo športni narod. Na igrah smo nastopili v praktično vseh športnih panogah in v sto letih na igrah osvojili kar 53 kolajn.«

Miha: »Slovenijo je na olimpijskih igrah pač zastopalo več moških kot žensk in tako je tudi v najinih oddajah. Zelo sem zadovoljen, da nama je pred kamero in mikrofon uspelo dobiti naše najstarejše olimpijce. Tako v drugi oddaji že nastopajo tisti, ki so se udeležili iger leta 1948 v Londonu. Razumljivo, da so bili to časi, ko v športu res ni bilo profesionalizma in kakšnih denarnih nagrad, to so bili še več ali manj pionirski časi. Vsi so poleg športa še delali, študirali. Če hoče športnik danes priti na olimpijske igre, je kaj takšnega - so seveda tudi izjeme - skoraj nemogoče. Časovno sva obdelala vse poletne olimpijske igre, od Aten 1896 do Pekinga 2008. V tem obdobju so slovenski športniki dosegali res izjemne rezultate, največ medalj pa imajo še vedno naši telovadci na čelu z Leonom Štukljem in Miroslavom Cerarjem.«

Kaj vama je med nastajanjem oddaj ostalo najbolj v spominu?

Miha: »Človek si ob snemanju tovrstnih oddaj najbolj zapomni športnike kot osebnosti. To je velika dragocenost, do katere v vsakodnevnem poročanju o športnih dogodkih, rezultatih, ne pridemo prav pogosto.«

Imajo dokumentarci kakšen nauk, v skupnem sestavljajo celoto ali je vsak zase svoja zgodba?

Andreja: »Mogoče je sedaj močnejše zavedanje, da so olimpijske igre zelo vpete v čas, soodvisen od razmer v svetu, od ljudi, ki tam tekmujejo, ki sodelujejo, ki jih soustvarjajo. Slovenski olimpijci so nama zaupali svoje zgodbe in to še zdaleč niso le športne, so zelo osebne zgodbe. To pa je tudi največja vrednost teh dokumentarnih oddaj kot celote.«

Miha: »Vsaka tovrstna oddaja nekaj prinese. Skupni nauk? Enostavno: šport je nekaj lepega!«

Kako pa mislita, da bomo televizijski gledalci sprejeli dokumentirane zgodbe? Z nostalgijo?

Miha: »Resnično upam, da bodo gledalci oddaje spremljali z veseljem in zanimanjem, starejši tudi z nostalgijo. V zgodbah slovenskih olimpijcev je veliko takega, kar še niso slišali. Žal mi je, da vseh zgodb zaradi časovne in prostorske omejenosti ne moremo objaviti, ostalo je tudi še kar precej naših športnikov, ki bi gotovo imeli kaj povedati. Je pa že ta številka, posneli smo jih 106, tako velika, da jih več enostavno nismo mogli uvrstiti v oddaje. Tudi to je nekaj, kar bi lahko v prihodnosti še postorili.«

Razmišljata o tiskani verziji dokumentiranih zgodb?

Miha: »To je zaenkrat tiha želja. Knjiga, o kateri sva se z Andrejo že resno pogovarjala, zahteva malo drugačen pristop. Še večja težava pri tovrstnih publikacijah je najti založnika in - vedno pridemo do tega - denarja pač, ki je za tovrsten projekt potreben. Obupala pa nisva in storila bova vse, da bo nemara čez leto dni vse skupaj, mogoče tudi z dodatnimi olimpijskimi zgodbami, ugledalo tudi luč sveta v tiskani obliki.«