Zgodbe muzejskih predmetov: Morajna - omara za jedila

Besedilo: Mag. Tatjana Dolžan Eržen
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. marec 2012 / 06:00

Po pustu se je začel post, ko je bilo 40 dni do velike noči prepovedano uživanje mesa in tudi svinjske masti in ocvirkov. Danes si ne predstavljamo prav dobro, kaj so nekoč v času posta pravzaprav jedli. Prehranjevalne navade so se v 20. stoletju zelo spremenile. Star pregovor iz okolice Kranja govori o tem, da dobra hrana škoduje domačiji: Žganci streho podrejo, štruklji pa po svetu poženejo. Iz takšne miselnosti je nastal tedenski jedilnik, ki ga povzema rek: Osemnajstkrat sok, poj je bla pa nedelja. V Strahinju so enolično vsakodnevno prehrano poimenovali takole: Zjutraj so jedli sok, opoldne sukotico, zvečer pa sukotin. Skratka, temelj prehrane je bila moka, kuhana na vodi kot močnik, morda zabeljena z mlekom ali mastjo ali maslom. V okolici Kranja ali v vaseh pod Stolom so namesto soka jedli kašo. Zmešana z moko se je imenovala raševna. Na Jezerskem in še marsikje so dnevno jedli po pet obrokov, dokler so delali na polju. Po svetem Mihaelu, 31. oktobra, popoldanske malice: kosa kruha in krhlove vode, v kateri se je kuhalo suho sadje, ni bilo več. Med obroki hrana ni bila na voljo. Kmečke domačije, posebej premožnejše, so živila shranjevale v kašči. Tam je stala velika skrinja kašta za različne vrste žita, manjše skrinje za suho sadje in stročnice. V hladnem prostoru so na palicah pod stropom visele klobase in suho meso, na posebnih stojalih pa hlebci kruha, ki so ga pekli enkrat na teden. V dežah so hranili svinjsko mast. V škafih je bila natlačena nasoljena skuta, ki je lahko dozorela v mohant. V kleti so hranili krompir, korenje, repo in zelje, tudi kisano, v velikih kadeh. To so sami pridelali in konzervirali. A na pomlad je vsega že zmanjkovalo, do novega pridelka pa je bilo še daleč. Post je za to kar prav prišel.

O tem zelo nazorno pričuje omara za jedila, imenovana morajna, v okolici Kranja tudi mlečnca. V 19. stoletju so jih imeli v vseh, tudi najrevnejših gospodinjstvih. Njihovo mesto je bilo v veži, da so bila gospodinji pri roki potrebna živila za kuho. V predalih so hranili koruzno, ajdovo, ječmenovo ali rženo moko, ješprenj, proseno kašo, lečo, bob ali fižol in suho sadje. Na policah so bili kruh, mlečni izdelki, suho meso, sladkor in še kaj. Omara seveda ni bila kar naprej polna, lahko je bila precej izpraznjena, kadar je družino pestilo pomanjkanje. Polna ali prazna pa je morala biti zaklenjena, ker vrata nimajo drugega mehanizma za zapiranje kot ključavnico. Zaklenjena vrata polic prekrivajo tudi robove vseh predalov, tako da tudi njih ni mogoče odpreti. Ključ je imela gospodinja ali celo gospodar in tako tudi nadzor nad porabo živil. Nekatere omare za jedila so bile poslikane, podobno kot ženitovanjske skrinje.