Vitomil Zupan, album

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. januar 2014 / 00:00

»Potem sem pa še svojega najboljšega prijatelja ustrelil, z revolverjem, po nesreči. Imeli smo zabavo, on je igral na klavir, tam je bila prijateljica, ne njegova in ne moja punca, pa še ena. Luštno smo se imeli, plesali smo, peli. Jaz sem si ravno takrat od drugega prijatelja sposodil revolver na bobnič, na pet šusov, in sem imel tri naboje, tako da sta bili najprej dve prazni luknji, potem pa trije naboji. Zabavali smo se, ko sem potegnil revolver – če imaš revolver v žepu, ga moraš pokazati – in sem rekel, zdajle, ko je luštno, je treba crkniti. Nastavil sem si ga na sence, plenk, nič ni bilo, potem sem ga nastavil še prijatelju. Zdaj pa še ti, sem rekel, sprožil, pa je naredilo bumf in je bila luknja v glavi: tisti bobnič se je moral premakniti v žepu. 'Jutro' je prineslo velik naslov. Dijaška drama ali nekaj takšnega, in je pisalo, da sem se cinično obnašal. Ne vem. Mogoče sem se res, morda sem imel že takrat tak odnos do policije in oblasti. Zgodilo se je tam, kjer je bil Verbinek, podjetje ali trgovina s klavirji. Prišli so zelo močni ljudje, takšni, ki lahko klavirje nesejo. Hoteli so me zgrabiti, potem so me pa rajši pustili, ko so videli, da imam nekaj v roki. Sam sem šel na policijo, dal policijskemu komisarju na mizo revolver in povedal, kaj je bilo. Tam sem prenočil, naredili so kratko preiskavo in bila je razprava na sodišču. Zaradi neprevidnega ravnanja z orožjem sem bil obsojen na štirinajst dni pogojno. Po Ljubljani se je pa razneslo čuda, čisto drugačne zgodbe. Če bi vam jaz dopovedoval, da ste tatica, če bi vam govoril toliko in toliko časa, da ste nemogoči, bi lepega dne začeli verjeti. Ali bi verjeli ali pa šli. Jaz sem šel in sem mislil, da me ne bo nikoli več nazaj …«

Tako je eno od epizod svojega burnega življenja opisal pisatelj Vitomil Zupan (1914–1987). Nesreča se je zgodila maja 1932, tik pred maturo, Vitomil je pobegnil od doma in se celo leto na ladjah potepal po Sredozemlju. Maturiral je naslednje leto na kranjski gimnaziji, potem pa nadaljeval v svojem slogu. Rusko ruleto si je avgusta 1948 privoščil še enkrat – z Dušanom Pirjevcem sta telefonirala Ladu Kozaku, da Rusi zasedajo Jugoslavijo, povzročila paniko v takratni ljubljanski eliti in končala v zaporu … Vse to je bilo. Šteje pa tisto, kar je ostalo – Zupanov izjemni književni opus, povzet v tem »albumu«. Uredila ga je nekdanja Kranjčanka Ifigenija Simonović, sodelovali so Aleš Berger, Alenka Puhar in Nela Malečkar. Imenitno!