Mož, ki odloča tekme

In ni sodnik, niti najboljši igralec moštva? Ampak je smučarski serviser. Smučarji, ki tekmujejo in so odvisni od njega, mu pravijo umetnik ali celo genij. Iz ozadja: serviser Grega Koprivnik.

Smučarske tekme so najtesneje povezane prav z ljudmi, ki smuči pripravijo. Stotinke, ki danes ločujejo najboljše, niso več razlike, ki jih ustvarjajo tekmovalci, ampak tisti, ki znajo pripraviti smuči. K pogovoru smo povabili serviserja, ki pripravlja smuči trenutno našemu najhitrejšemu smučarju Andreju Špornu. Zaposlen je v Elanu in je odgovoren za vse tiste tekmovalce hitrih disciplin, ki tekmujejo na Elanovih smučeh. Dvainštiridesetletni Grega Koprivnik je svojo kariero serviserja začel v ženski reprezentanci, ko je skrbel za smuči Špele Bračun in Mojce Suhadolc. Potem se je preselil na Finsko, kjer je skrbel za finske reprezentante. Danes živi v Novem mestu in je odgovoren za dobre smuči, na katerih smučajo poleg Šporna še Gašper Markič, Andrej Križaj in Čeh Ondrej Bank.

Kaj pomeni, če Andrej Šporn reče, da smo končno našli dober material?

»To izjavo, da smo našli material, je verjetno Šporn izrekel po Val Gardeni oziroma Wengnu, ko so nam smuči stekle. Imeli smo določene probleme s smučmi v Ameriki, kjer je sneg čisto drugačen kot v Evropi, bolj suh, v majhnih kristalih, kot »moka« . Vendar se s podobnimi problemi srečujejo tudi v drugih firmah, v določenih snežnih razmerah smuči ne gredo tako dobro, kot bi si želel tekmovalec ali serviser.«

Zato ste na priprave v Čile s seboj vzeli kar petdeset parov smuči?

»V Čile smo res potovali s petdesetimi pari smuči za smuk, imeli smo pa še petnajst parov superveleslalomskih smuči in devet parov veleslalomskih smuči, samo to so bile smuči od vseh treh slovenskih tekmovalcev, ne samo od Šporna. Potrebovali smo toliko smuči, da smo jih razvozili, naredili smo veliko testov (katere smuči so hitre, katere ne). Vse te smuči rabimo med sezono, nekatere za tekmo, nekatere za trening.«

Pravijo, da danes serviserji odločajo tekme, da so vrhunski tekmovalci več ali manj vsi odlični smučarji …

»Smuki so dolgi nekaj kilometrov (od 2,5 km do 4,5 km), višinska razlika med startom in ciljem je tisoč metrov in več, se pravi, da je temperatura snega na startu lahko okrog -15 °C, na pa cilju -5°C, torej deset stopinj razlike. Na startu je lahko sneg trd, leden in v cilju moker, lahko pa je obratno, če je inverzija. V takih pogojih mora serviser pokazati vse svoje znanje, izbrati prave smuči in pravo mažo. Če je proga ledena, je važno, da pravilno namažeš in napiliš smuči. Če pa se razmere na progi spreminjajo, je zelo pomembno, kako je smučka pripravljena-namazana. Tukaj so potem majhni detajli, ki prinesejo lahko velike razlike v časih. V takih razmerah se vidi, kdo je dober serviser in kdo se še uči (mislim, da je težko reči, da je nekdo slab serviser, eden ima več izkušenj, drugi pa se še uči). Ko so smukaške tekme, gre za zelo podoben ritual, ni važno, na katerem prizorišču smo. Ponavadi sta eden ali dva uradna treninga, nato tekma. Na treningih ponavadi preizkušaš različne smuči in strukture, ki jih imaš narejene in različne maže. Tekmovalci poizkušajo različne linije, kako speljati progo. Na treningih veliko eksperimentiramo, da najdemo najboljši material in mažo za tekmo. Vsak večer dobimo od proizvajalca maž, kakšne so bile razmera na progi (temperatura snega, temperatura zraka, vlaga snega …) in vremensko prognozo za naslednji dan. Večer pred tekmo, ko imam smuči za naslednji dan izbrane, jih naredim napol, večkrat jih namažem in napilim, zjutraj pa jih dokončam, ko dobim informacije od trenerja, ki gre zjutraj na progo. Te informacije potrebujem, da lahko naredim finiš na smučeh. Za pripravo enega para smuči za tekmo potrebujem približno štiri ure.«

Serviser in smučar sta eno?

»Serviser preživi skupaj s tekmovalcem 250 dni na leto, na vsakem treningu imajo tekmovalci pripravljene smuči (pa ne samo en par, za treninge smuka ima tekmovalec pripravljenih 3, 4, 5 parov smuči). Če smuči niso pripravljene, je trening vržen stran. Tekmovalec in serviser imata poseben odnos, tekmovalec mora zaupati svojemu serviserju, večinoma se serviser odloči, katere smuči bo tekmovalec vozil na tekmi. Se pravi, da je odgovornost serviserja kar velika. Včasih slišite na televiziji, da smuči niso šle, kdo je odgovoren za to - serviser. Rad opravljam to delo. Ni lepše pisarne, kot je, če stojiš na hribu in je lepo vreme, veliko lepše kot nekje v stavbi v pisarni. Delo je razgibano, veliko potuješ. Na trenutke je zelo naporno. Kaj je slabo, bi težko rekel. Veliko sem od doma, zato pogrešam družino, otroci odraščajo, veliko se jim dogaja v šoli, športu, atija pa skoraj nikoli ni zraven.«