S helikopterji pomagajo pol stoletja

Ko se danes v gorah zgodi nesreča, se nam zdi nekako samoumevno, da bo na pomoč poleg gorskih reševalcev odhitela tudi helikopterska nujna medicinska pomoč, a orati ledino na tem področju pred petdesetimi leti ni bilo lahko.

Reševanje s helikopterji je v Sloveniji postalo stalnica, nekaj samoumevnega in nekaj vsakdanjega, a čeprav je bila Slovenija (v okviru tedanje Jugoslavije) leta 1968 ena izmed šestih alpskih držav v Evropi, v katerih so gorski reševalci takrat tako pionirsko uvajali in razvijali reševanje v gorah s pomočjo helikopterja, se o začetkih in ljudeh, ki so v Sloveniji orali ledino na tem področju, o letih in desetletjih trdega dela in prizadevanj na tem področju ve bolj malo.

To bo zagotovo spremenila knjiga z naslovom 50 let reševanja s pomočjo helikopterja v slovenskih gorah 1968–2018, ki sta jo javnosti nedavno predstavila avtorja Emil Herlec - Milč in Vasja Žemva.

»Ko sem leta 2010 izdal svojo knjigo Letalsko reševanje, sem poskusil podrobneje opisati tudi razvoj reševanja s pomočjo helikopterja v Sloveniji. Takrat sem ugotovil, da na žalost obstoji zelo malo pisnega in slikovnega gradiva o prvih letih (desetletjih) razvoja letalskega reševanja v Sloveniji! Generacija reševalcev in drugih, ki so orali ledino na tem področju, pa je danes stara več kot 75 let, nekaj jih žal tudi ni več med nami. Na žalost sta na dopis odgovorila samo Janko Ažman iz GRS Mojstrana in Silvo Jošt iz GRS Celje, oba ena od prvih reševalcev letalcev. Dvema pionirjema helikopterskega reševanja v Sloveniji, Emilu Herlecu - Milču in Emilu Stepančiču, pa gre zahvala, da se je o tem zgodovinskem obdobju GRS ohranilo vsaj nekaj pisnega in slikovnega gradiva,« pravi Vasja Žemva z Jesenic, ustanovni član prve mednarodne nevladne organizacije za helikoptersko reševanje, planinski vodnik, pisec strokovnih priročnikov s področja letalskega reševanja in gorski reševalec-letalec.

Danes 89-letni Emil Herlec - Milč iz Kranja je o določenem obdobju (v katerem je tudi sam igral vidno vlogo) ohranil različno pisno gradivo. To so časopisni članki, ki so poročali o prvih reševanjih s pomočjo helikopterja, zapisniki sej komisije za GRS in podkomisije za letalsko reševanje pri GRS, načrti in seznami za izgradnjo pristajališč za helikopter, načrti in gradivo za prve tečaje za reševalce letalce, zapisi o udeležbi naših reševalcev letalcev na simpozijih IKAR, gradivo za izpite in zapisi o prizadevanjih za izgradnjo in razvoj helikopterskega reševanja v gorah. Nekaj podatkov za knjigo je Vasja Žemva dobil tudi v pogovorih s tedanjimi udeleženci in izvajalci tega dela zgodovine slovenske GRS.

Petdesetletnico so gorski reševalci sicer praznovali lansko pomlad; 24. marca 1968 je slovenski helikopter v Sloveniji prvič posredoval pri nesreči v gorah, in sicer ko je plaz zasul skupino turnih smučarjev pod Mojstrovko, na poti z Vršiča na Sleme. Prvo helikoptersko reševanje pri nas je bilo sicer izvedeno že 6. avgusta 1963, a takrat s pomočjo avstrijskega reševalnega helikopterja ob nesreči beograjskega alpinista Bogdana Petrovića v Veliki Dnini pod severno steno Škrlatice. Ob tej nesreči so naši reševalci v živo spoznali prednosti reševanja s pomočjo helikopterja. Leta 1966 je bila izvedena prva poskusna vaja s helikopterjem na Kamniškem sedlu, v kateri je sodeloval vojaški helikopter JLA, prvi helikopter v ta namen pa je Slovenija dobila leta 1967. Med alpinisti in gorskimi reševalci, ki so se najbolj zavzemali za uvedbo helikopterskega reševanja, je bil tudi dr. Gorazd Zavrnik iz Kranja, trojica pionirjev slovenskega letalskega reševanja pa je pilot Andrej Andolšek, mehanik Emil Stepančič in gorski reševalec Emil Herlec - Milč.