Ali se (in kako se) pogovarjate o spolnosti? (1)

Tradicija veleva, da ostaja spolnost še vedno prevelika tabu tema. Vsaj v pogovorih med starši in otroki je to nekaj, kar čaka na idealno priložnost, za katero pa se izkaže, da je ni. Tako se »ljudsko izročilo« o spolnosti bolj ali manj podobno prenaša naprej. Spolnost ostaja nevidni del človeškega življenja, čeprav je vsakodnevno zlorabljena in uporabljena skoraj v vse namene. Na žalost se še vedno dogaja, da mame hčerkam naročajo, naj se umijejo »tam dol«, še vedno obstajajo starši, ki bi obdobje dozorevanja svojih otrok najrajši prespali kot Trnuljčice. Še vedno je preveč otrok, ki nimajo nikogar, s komer bi se pogovarjali o izcedku iz nožnice, o hormonih, ki napadajo telo in dušo, o čustveni plati doživljanja spolnosti, o zaščiti, o odnosih med spoloma, o spremembah v telesu … Spolnost je nekaj, kar je najlažje zapakirati v šale ali pa se delati, da tega ni. Drži, da to ni priljubljena vsebina za k nedeljskemu kosilu, je pa prav gotovo tema, ki sodi v družino. Potiho vsi računamo, da bodo to nalogo namesto nas opravile vzgojno izobraževalne ustanove oz. zaposleni v njih. Šolski sistem ne namenja veliko časa tej pomembni vsebini, bolj je to prepuščeno odločitvam posameznikov, ki vidijo in slišijo tegobe najstnikov. Kar nekaj učiteljev to naredi poleg obveznega učnega načrta in nihče ne trpi zaradi tega. Za pogovor o spolnosti ni formule. Smo le odrasli ljudje, ki jih na takšen ali drugačen način predajamo naprej. Kot nekaj temačnega ali lepega in sproščenega, tudi odgovornega? Spomnim se profesorice kemije v srednji šoli, ki smo jo nadvse radi spraševali vse, samo o kemiji ne. Odlično je znala umestiti naša vprašanja na začetek ali konec ure in ni se ji zdelo škoda časa za pogovore, ki smo jih bili željni. Polni mozoljev in hormonov smo čakali, kaj poreče na to, kdaj in s kom imeti spolne odnose. Njen odgovor je bil modrejši od vseh formul. »Veliko moraš zaupati človeku, da mu zaupaš svoje telo.«