Čila jubilanta Stanislav in Frančiška

V Domžalah so v teh dneh slavili dva visoka rojstna dneva. 16. februarja je praznoval Stanislav Starin, štiri dni za njim pa Frančiška Kitin. Stanko je dopolnil častitljivi 102 leti, Fani pa je leto dni mlajša.

Stanko Starin je tako s svojimi 102 leti najstarejši Domžalčan. Ob visokem jubileju je slavljenca obiskal njegov sin Stane s soprogo Ido, voščili pa sta mu tudi Teja Lapanja, višja svetovalka župana v Domžalah, ter Vera Vojska, občinska svetnica Občine Domžale. Župan Toni Dragar pa se je čestitkam pridružil žal iz bolniške postelje.

Stanko Starin se je rodil 16. februarja 1910 v Dobu očetu Pavletu in mami Antoniji, sta pa Starinova imela štiri sinove - Milana, Pavleta, Lada in Stanka, od katerih je poleg Stanka živ le še Milan, ki se tudi že bliža stotim letom.

Večji del svoje mladosti je Stanko preživel v vasi Češenik. Otroški spomini ga vežejo na prvo svetovno vojno, samo otroštvo pa ni trajalo dolgo, saj si je pri štirinajstih letih že našel prvo zaposlitev na posestvu Črnelo, katerega lastnik je bil baron Apsfalteren. Zaznamovala pa ga je tudi druga svetovna vojna. Nanj je bila razpisana celo nagrada. Kako resno so z njegovo smrtjo mislili Nemci, dokazuje plakat, ki še danes visi v Muzeju Begunje, leta 1941 pa je visel tudi na eni od Plankovih hrušk. Vmes se mu je leta 1939 rodil sin Stanko, po koncu vojne se je iz taborišča vrnila hudo bolna žena in leta 1954 umrla.

Konec vojne je za Stanka pomenil ponoven začetek pestre delovne poti. Upokojitev je leta 1963 dočakal kot vodja skladišča v Papirnici Količevo.

Ponosen je na uspešno delo v nekdanjih družbenopolitičnih organizacijah, Zvezi borcev in udeležencev NOV, vrsto let je bil porotnik, rad je pomagal na kmetijah, kar mu je bilo še posebej v veselje. Sedaj živita s soprogo Marijo v samem centru Domžal in ju včasih zmoti le pregost promet. Vesela sta obiskov domačih, vnukov in pravnukov. Stanko sicer redko zapusti stanovanje, je pa kljub visoki starosti še vedno vitalen, spomin mu ne nagaja, rad gleda televizijo, veliko spi, pa tudi z veseljem pospravlja po stanovanju.

Frančiška Kitin pa je svoje otroštvo preživela v Ljubljani. V družini je bilo pet otrok. Frančiška je bila najstarejša, zato je skrbela tudi za mlajši sestri in dva brata. S petnajstimi leti je že odšla v službo, a ji to ni bilo težko. Najprej je leto dni delala pri Bonaču, kasneje pa kar enajst let v Kartonaži. Tam je spoznala tudi svojega moža, po rodu Grka. Ustalila sta se za Bežigradom, v zakonu pa sta se jima rodila hči Aleksandra in sin Nik.

Tudi Frančiškino otroštvo je zaznamovala vojna. Po vojni pa je dolga leta delala za Rdeči križ in bila nasploh družbeno zelo dejavna. Za svoje udejstvovanje je dobila več priznanj. Upokojila se je pri petdesetih letih, v veliko veselje pa so ji vnuki. Z izbiro moža je imela srečo, saj je bil po srcu zelo dober, imela pa sta veliko skupnih interesov. Rada sta tudi obiskovala opero, vsako nedeljo skupaj hodila na Rašico in Dobeno - kar 45 let.

Frančiška ima zelo rada vse zvrsti glasbe, še posebej opero, obožuje pa tudi ples. Zdravje ji dopušča dnevne sprehode, je nasmejana in pozitivna in na tekočem z dnevnim dogajanjem doma in po svetu. Stoprvi rojstni dan je praznovala v Domu upokojencev v Domžalah, med drugimi pa ji je voščila tudi podžupanja Občine Domžale Andreja Pogačnik Jarc.