Uživa v snežnem žlebu

Filip Kavčič iz Hotavelj je za svoj šport izbral deskanje prostega sloga in je z dobrimi uvrstitvami že pri sedemnajstih letih blizu nastopa na olimpijskih igrah v snežnem žlebu.

Hotavlje – Filip Kavčič prek zime na prste prešteva dneve, ko je doma, v Poljanski dolini, in ko mu za nekaj ur uspe pozdraviti sošolce in prijatelje. Na poti med Slovenijo, Švico in Kanado sva vendarle našla čas za pogovor.

Deskanje je med mladimi sicer priljubljen šport, toda tekmovalcev v prostem slogu, ki ga pri nas ni mogoče niti trenirati, je vendarle malo. Kaj je tebe navdušilo, da si se resno lotil treningov in tekmovanj?

»Še v osnovni šoli, ki sem jo obiskoval v Gorenji vasi, me je zanimalo marsikaj, od plezanja, badmintona, tenisa … do igranja trobente. Ker sem po naravi zelo radoveden, sem zgodaj, že pri šestih letih, začel tudi deskati. Sprva sem si snežno desko izposojal, nato sem dobil svojo in deskanje je postalo moje veliko veselje. Čeprav mi je dobro šlo tudi v plezanju, kjer sem že dosegal lepe rezultate, sem se nato odločil, da se resneje začnem ukvarjati z deskanjem. V Sloveniji se je namreč začela sestavljati reprezentanca v prostem slogu. Opazili so me in povabili, da se pridružim ekipi.«

Deskarji prostega sloga tekmujete v kar nekaj zanimivih panogah. Katera ti je najljubša, kje imaš največje uspehe?

»Največ treniram v snežnem žlebu. Ta zvrst je osnova za druge, je tudi olimpijska disciplina in odločil sem se, da se ji najbolj posvetim. Je pa tudi res, da če si dober v snežnem kanalu, lahko hitreje napreduješ tudi v big airu in slopestaylu, saj se discipline med seboj dopolnjujejo.«

Kje največ treniraš?

»Žal pri nas ni mogoče trenirati, zato z mladinsko reprezentanco, katere član sem, največ hodimo na treninge v Švico. Tako sem veliko od doma, kar pa mi je všeč, saj rad potujem. Težava je le, ker obiskujem tretji letnik gimnazije v Šentvidu in zamudim precej pouka. Tako je treba v dneh, ko sem doma, veliko nadoknaditi in se bolj posvetiti šoli.«

Atraktivne vožnje in skoki so zelo nevarni za padce. Si bil že kdaj poškodovan?

»Seveda mi tudi s tem ni bilo prizaneseno. Imel sem že kar nekaj resnih poškodb, od pretresa možganov do zlomljenih rok. Imel sem celo naenkrat zlomljeni obe roki. Prav tako sem imel počeno vranico … Ja, to je kar nevaren šport.«

Vendar o nevarnosti in poškodbah pred tekmami ne premišljuješ?

»Seveda ne. Na tekmah izvajam trike, ki jih imam najbolje naštudirane, in navadno sem zato precej samozavesten. Bolj je nevarno, ko so na primer na treningu slabe razmere, megla, pa tudi če pretiravaš.«

Kaj na tvojo izbiro športa pravijo domači?

»Starši me zelo podpirajo, in to mi je všeč, čeprav je mami pač mami in čisto brez skrbi ne gre … Sicer pa je tudi brat športnik, študira na Fakulteti za šport, največ pa igra tenis in floorball.«

Kdo je tvoj trener?

»Moj trener je Luka Gartner, ki bi se mu rad zahvalil za pomoč. Sem član Sportpointa. Prav tako me podpira nekaj sponzorjev na čelu z Elanom, Rhythmom in Pockom.«

Kljub veselju do športa si navadno športniki postavite tudi tekmovalne cilje. Kakšni so tvoji?

»Zagotovo je največji cilj nastop na olimpijskih igrah. Če bo sreča, morda že v Sočiju. Sicer pa imam rezultate na tekmah svetovnega in evropskega pokala že kar dobre. Na zadnji tekmi evropskega pokala v Franciji sem bil šesti, vendar pa nisem bil zadovoljen, saj so se mi obetale stopničke, pa sem naredil napako. Pred tem sem bil na Finskem na tekmi svetovnega pokala in sem osvojil 14. mesto, kar je bil lep rezultat. Rad se spominjam tudi lanske zaključne tekme svetovnega pokala, ko sem bil v Švici v hudi konkurenci 15., na mladinskem svetovnem prvenstvu pa sem bil v kvalifikacijah najboljši, v finalu pa sem padel in osvojil 16. mesto. Tako bom moral priložnost za dober rezultat iskati na letošnjem svetovnem mladinskem prvenstvu v Španiji. Sicer pa me še prej, konec tega meseca, čaka tekma svetovnega pokala v Kanadi, nato tekma v Švici, tekem in treningov bo še kar nekaj.«