Ne, ni bila finta (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. februar 2012 / 06:00

Žal Ivanke ni klical. Logično, saj mu je bilo nerodno, bil je prepričan, da je bila vse skupaj potegavščina, finta ali kaj podobnega. Ivanka je čez kakšen teden šla vnovič v ''akcijo''.

»'Ko me je zagledal, se mu je vidno oddahnilo, bil je sicer v zadregi, ko mi je rekel, da je bil prepričan, da je bila vse skupaj le šala.«

Žal pa Ivanka različnih predsodkov, ki jih imamo dandanašnji ljudje v takih primerih, dolgo časa ni mogla pregnati.

»Dogajalo se je, da me je, ko sem prišla k njemu, nehote pričakal z žaljivko. Na primer: iznenada mi je dejal, da se naj ne nadejam, da mi bo za malo pomoči prepisal stanovanje. Drugič spet me je hotel prepoditi, češ da trenutno kot moški ni ''nič vreden'', tako ali tako pa, da sem prestara zanj, da bi ga zamikala. Verjemite, če bi v tistih trenutkih imela kaj pametnega početi, bi že zdavnaj zaloputnila z vrati in ga prepustila usodi,« kritično razlaga Ivanka.

Pogosto si je zaželela, da bi bila podobna drugim ženskam, ki so si v dolgočasju omislile ali trop mačkov ali psa in jim je bilo - ob skrbi za živali - hudičevo malo mar za sočloveka. V bloku, v katerem živi, tako ali tako bevska in laja z vseh strani, včasih ima celo občutek, da so psi glavni stanovalci in imajo ljudi ob sebi zato, da jim strežejo.

»Nekoč sem Petru razlagala, da ima srečo, da mi je za živali toliko kot za lanski sneg, no, če sem iskrena, moje godrnjanje ga je spravilo v dobro voljo in v šali mi je odvrnil, da on še bolj strupeno ugrizne kot kakšen najbolj nevaren štirinožec. Ta šala je prebila še zadnji led med nama, ko sem se zasmejala, se mi je zdelo, da se je tudi sam bolje počutil. Materinski nagon, ki očitno v meni še ni zamrl, je spet začel vreti in delovati, kajti spraviti sem ga nameravala na voziček in odpeljati ven, v skromen park, ki smo ga imeli pred blokom.« Bilo ga je sram, kaj, če ga kdo vidi, je godrnjal. Vseeno ji je, po nekaj mukotrpnih prepričevanjih, uspelo, da je privolil na skupen sprehod. Zapeljala ga je tudi do knjižnice, do katere je bilo - po novem - možno priti tudi z invalidskim vozičkom.

»Peter se je zunaj, na zraku, dobesedno razcvetel. Najini premiki niso bili enaki tistim, ko ga je prišel iskat rešilni avto, ga zapeljal do Soče in nazaj. Ko sva se po več kot dveh urah vrnila nazaj v stanovanje, me je stisnil za roko in v njegovih očeh sem zagledala solze. Nič nisva govorila, brez besed sem vedela, da se je tisti dan zgodilo nekaj pomembnega.«

Pomembneje pa je bilo, da je začel na ljudi okoli sebe gledati drugače. Ni bil več toliko zamorjen kot prej, zadirčnost, cinizem in tudi žlehtnoba so počasi izginili iz njegovega obnašanja. Več se je začel družiti z ljudmi, rehabilitacija pa je prav tako pripomogla, da je okreval veliko hitreje, kot je kazalo, da bo, na začetku.

»Ker je marsikaj zmogel brez mene, mi je spet začelo ostajati veliko časa. Ena od znank, s katero sva se družili ob fotografiji, mi je omenila, da ima njen vnuk težave pri učenju. Ona mu ni znala pomagati, starši pa so bili ves dan od doma. Zelo spontano sem ji dejala, da lahko priskočim na pomoč. Sprva se je branila, češ da ni treba, da bodo že kako, potem pa me – čez kakšen teden - le pokliče. Priznam, da me je malo skrbelo, z otroki kakšnih večjih izkušenj nisem imela. Ko sva se z Denisom usedla za mizo, sem hitro ugotovila, da ves čas razmišlja edinole o tem, kako jo bo čim prej ucvrl nazaj k računalniku. Brigala ga je naloga, šola! Poskušala sem ga motivirati, a ni šlo. Postajal je vedno bolj siten, piko na i pa je dodala še njegova babica, moja prijateljica, ker se ji je fant zasmilil in je dejala, da je verjetno naloga pretežka zanj, tako da bi bilo bolje, da se ne mučiva. Njene besede so mi privzdignile pokrovko, na kraj pameti mi ni padlo, da bi vrgla puško v koruzo. Medtem ko sem povzdignila glas, sem ji pomežiknila, upala sem, da me bo razumela, na srečo me je. Fant se je malo ustrašil, nič več ni toliko sitnaril kot poprej. Po dveh urah, ko je tudi meni že zmanjkovalo potrpljenja, se je toliko umiril, da sva nalogo naredila do konca. Potem sem mu dovolila le malo odmora, toliko, da sem popila kavo, nato sva se še učila. Veste, fant je bil zelo bister, hitro je dojemal, žal pa so ga starši z babico vred popolnoma razvadili, ker so mu dovolili, da je revež nenehno čepel pred ekranom. Prijateljico sem prosila, naj mu teh razvad ne dovoli več, a moje besede so bile bob ob steno. Odgovorila mi je, da ima ta čas, ko je fant za računalnikom, pred njim vsaj malo miru …,« žalostno doda Ivanka.

S Petrom sta še danes velika prijatelja, čeprav se je preselil drugam, občasno ga obiskuje. Konec januarja je Ivanka uživala ''slavo'' ob čestitkah, ki jih je bila deležna zaradi fotografij na neki društveni razstavi. Ker je še pri močeh, razmišlja, da bi šla čez poletje pomagat v kakšno planinsko kočo. »Življenje je treba živeti, ne životariti,« reče ob slovesu, ko si hitim zapisovati njene številne želje, ki jih še namerava udejanjiti.

(Konec)