Komentar: Tudi vse domače ni dobro

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 7. februar 2012 / 06:00

Slovenija ima zelo skromno samopreskrbo s hrano, za večino pridelkov znaša od 30 do 65 odstotkov, višja je le pri mleku, govejem mesu in perutnini. Že sedanja kmetijska oblast si je za pomemben cilj zadala povečanje tega deleža, to napoveduje tudi nova koalicija v sprejeti koalicijski pogodbi. Potrošniki podpirajo takšna prizadevanja - tudi zato, ker vse raje posegajo po hrani iz lokalnega, domačega okolja, in ker se tudi sicer vse bolj krepi zavedanje, da je domača oz. doma pridelana hrana boljša, kakovostnejša kot uvožena.

Da tega naraščajočega zaupanja potrošnikov v domačo hrano le ne bi preveč na hitro in poceni zapravili! Afera z aflatoksinom v krmi in mleku, ki še vedno dobiva nove razsežnosti, je podrla »mit«, da je tisto, kar je zraslo doma, v domačem okolju, že vnaprej označeno kot dobro, odlično, kakovostno. Ne, za afero ni bila kriva venezuelska ali madžarska koruza, kot so nekateri najprej namigovali, ampak slovenska, domača, s kmečkega polja! Koruza, ki jo je primorski kmet januarja letos pripeljal v bližnje podjetje za proizvodnjo krmil, je bila na videz celo bolj primerna za polento kot za predelavo v krmila, a je bila močno okužena s strupenim, rakotvornim aflatoksinom. Ko so jo v podjetju uporabili za izdelavo koruznega šrota, je strup »ušel iz stekleničke«, prek krmila, ki so ga jedle tudi krave na blejski farmi, pa v mleko. Veterinarska oblast je ob tem zagotavljala, da onesnaženo mleko ni prišlo do potrošnikov, a obstaja grenak priokus, ki spodbuja tudi vprašanja, kako je z nadzorom. Očitno ga vsi udeleženci v prehranski verigi ne opravljajo dobro. Da je s surovim mlekom nekaj narobe, so namreč slovensko stran opozorili italijanski kupci mleka.

Kaj pravzaprav pomeni oznaka »domače«? Nekaterim pomeni le to, da je hrana pridelana v domačem, v lokalnem okolju, v Sloveniji, drugim, da je hrana pridelana na tradicionalen, ne na industrijski način, tretjim je oznaka domače sinonim za kakovost, ki pa se, žal, tudi zlorablja. Znan je primer izpred petnajstih ali celo dvajsetih let, ko so mlekarne zaostrovale kriterije glede mikroorganizmov in števila somatskih celic v mleku in so nekatere kmetije dobile prepoved oddajati mleko za javno potrošnjo. Kam z mlekom?! Na eni od kmetij so se iz zagate »rešili« tako, da so mleko začeli sami predelovati v izdelke - domačo skuto, domači sir, domači jogurt in jih »na črno« prodajati. Kar ni bilo dobro za (anonimne) potrošnike, je bilo pod oznako domači izdelki dobro za njihove sorodnike, prijatelje in znance!