Prvi kip Franceta Prešerna

Prva znana kiparska upodobitev Franceta Prešerna je nastala leta 1865. Pesnikov doprsni kip je v mavcu izdelal gorenjski rojak Franc Ksaver Zajec (1821-1888, rojen na Sovodnju), v tistem času edini slovenski akademsko šolani kipar.

Prešernovo doprsje je Franc Zajec oblikoval za »Prešernovo bésedo«, slovesnost, ki so jo v počastitev pesnikovega rojstnega dne priredili 2. decembra 1865 na odru deželnega gledališča v Ljubljani. Decembra istega leta je Zajec po tem kipu izdelal tudi majhen doprsni kip Prešerna, za katerim se je zabrisala vsaka sled.

Doprsje je močno idealizirano in predstavlja Prešerna v mlajših letih. Franc Zajec po pričevanju kiparjevega sina Ivana Zajca (avtorja Prešernovega spomenika v Ljubljani) pesnika ni poznal, saj se je iz tujine vrnil po letu 1848. To potrjuje Zajčevo pismo slikarju Franzu Kurzu zum Thurn und Goldenstein (1807–1878), ki se je v slovenski kulturni spomin zapisal kot avtor prvega Prešernovega posmrtnega portreta. Zajec je 27. januarja 1869 prosil Goldensteina za morebitno kopijo ali fotografijo Prešernovega portreta. Notica o Prešernovi slavnosti, ki jo je 4. decembra 1865 objavil Laibacher Zeitung, sporoča, da je bil Zajčev kip narejen po Goldensteinovem portretu. Kiparju naj bi pri izdelavi doprsja z opisi pomagala tudi prijatelja dr. Janez Bleiweis in Goldenstein.

Zajčev kip je bil mišljen za pogled od daleč, zato je izdelan v nadnaravni velikosti (višina 65 cm) in brez pretanjenih fines. Doprsje učinkuje neoklasicistično. Po Goldensteinovi sliki posneta Prešernova oblačila je Zajec oblikoval kot neoantično draperijo, nekakšno rimsko togo, ki se preliva v za tedanjo modo značilne reverje plašča in samoveznico. O antičnih zgledih pričajo tudi mrtve, brezzenične oči.

»Apoteoza Prešerna«

Pri »Prešernovi bésedi« je sodeloval tudi slikar Goldenstein. Zasnoval je štiri »žive slike« (t. j. prizore, v katerih se igralci ne gibljejo in ne govorijo, nem. lebende Bilder, fr. tableau vivant ). Prikazovale so motive iz Prešernovega Krsta pri Savici: »Boj poganskih Slovencev«, »Črtomir prvič vidi Bogomilo«, »Črtomirjevo slovo od Bogomile« in »Črtomir poganskim Slovencem oznanja krščansko vero«. Goldensteinove pripravljalne skice za prireditev so se ohranile v skicirki z datumom 18. november 1865. Hrani jih Salzburški deželni arhiv. Skice je našel umetnostni in gledališki zgodovinar Marko Marin, ki je podrobno proučil Goldensteinovo delovanje na gledališkem področju.

Pobudnika »Prešernove bésede« sta bila najbrž Fran Levstik in nemški literat in igralec Moriz Heinrich Penn, ki je leta 1865 iz Zagreba prišel v Ljubljano. Kljub dvojezičnemu plakatu so na prireditvi deklamirali in peli samo v slovenščini. Po Levstikovem prologu (posebnem uvodnem delu kakega literarnega dela, uvodnem govoru) v pesnikov spomin, ki ga je recitiral Penn, je sledila »živa slika«, imenovana »Pesnik poslavljen« oziroma »Apoteoza Prešerna«. Tako je naslovljena tudi prva med Goldensteinovimi skicami, ki prikazuje Zajčev doprsni kip v najslovesnejšem trenutku dogodka. Ženska, ki je poosebljala Carniolio oziroma Slovenijo, je z vencem okrasila, kronala oziroma »ovenčala« Prešernov kip, ki je stal na vzvišenem prostoru, do katerega se je prišlo po treh stopnicah. Na desni je stal duhovnik, na levi pa Prešernovi pesniški junaki: Črtomir, Bogomila in Ribič. Levo in desno sta prizor zaključevala ščita z napisoma Krst pri Savici in Pesmi, ki sta bila pritrjena na drevo.

Prireditev je nadvse uspela, publika je nastopajoče pospremila z navdušenimi in viharnimi ovacijami. »Uspeh je bil sijajen, gledališče natlačeno polno; z dežele je prišlo mnogo občinstva, in gledališka vrata so morala ostati odprta, ker so ljudje na cesti stopali na klopi in stole, da bi kaj videli in čuli. Vsi dostojanstveniki so bili navzoči in ploskanja ni bilo konca.«  Po letu 1848 so bili gledališki listi prvič natisnjeni v slovenščini. 9. decembra so morali predstavo ponoviti.

Vodnik ali Prešeren

Zajčev kip je veljal za izgubljenega. Leta 1991 so ga znova predstavili javnosti. Okrog leta 1980 je kip na podlagi ponudbe v časopisu v Mlinem pri Bledu pri nekem zasebniku, ki je prodajal hišo in opremo, kupil Andrej Gogala, urednik pri Državni založbi Slovenije. Po izročilu naj bi kip na Bled prišel iz kranjske čitalnice in naj bi predstavljal pesnika Valentina Vodnika. Zaradi materiala (mavec) naj bi šlo za standardno, serijsko izdelano podobo. Kip je bil na čelu, ličnici in draperiji obtolčen. Strokovnjaki Marko Marin, dr. Ivan Sedej in dr. Sonja Žitko so potrdili domnevo, da gre za kip Prešerna iz leta 1865. Osrednji dokaz je bila letnica, ki je bila vtisnjena v kip in vlita hkrati s kalupom, s katerim je bil narejen mavčni odlitek. Sledovi patine naj bi opozarjali na varovalno plast, s katero so prevlekli kip, ko so odlivali nov kalup. Odlitkov naj bi bilo torej več, prav ta kip pa naj bi bil tisti original, ki je nastopil na »živi sliki« leta 1865.

Prešernov kip so zamenjali z Vodnikovim, kajti Zajec je že za Vodnikovo slovesnost, ki je potekala 5. februarja 1858 (za stoletnico Vodnikovega rojstva) v ljubljanskem gledališču, izdelal mavčno Vodnikovo doprsje, prav tako opremljeno z značilno antično togo. Proslava ob 100-letnici Vodnikovega rojstva je bila predhodnica omenjene prve velike Prešernove slovesnosti.

Februarja 1866 je ljubljanska čitalnica priredila Vodnikovo proslavo, na kateri je z govorom v Vodnikovo čast, ki ga je napisala Luiza Pesjakova, nastopila gospodična Ema Tomanova. Poosebljala je Slovenijo, naštevala je slavna Vodnikova dela in stala pred Vodnikovim kipom, za katerega so Novice zapisale, da ga je Franc Zajec naredil posebej za ta večer in daroval čitalnici. Poročilo Novic torej odpira možnost za obstoj še enega večjega Vodnikovega doprsnega kipa, ki je nastal konec leta 1865 ali v začetku leta 1866.

Novi odlitki Zajčevega kipa

Decembra 2000 so bronasti odlitek Zajčevega doprsja pesnika Prešerna odkrili pred pesnikovo rojstno hišo v Vrbi. Kot so poročali časopisi, je bilo v dogovoru z lastnikom izdelanih več bronastih odlitkov. Njihovo odlivanje so plačali Agens Žirovnica, restavratorska delavnica Ulrih & Co. Ljubljana, Smelt International Ljubljana, Savske elektrarne Ljubljana in Elektro Gorenjska Kranj. Stroške za mavčni odlitek za Prešernov spominski muzej v Kranju je krila kranjska Sava. Original je leta 2000 kupil Narodni muzej Slovenije. Leta 1999 so odlitek postavili v vežo hotela Terme Zreče v Zrečah. Dva odlitka sta našla pot v Knafljevo ustanovo na Dunaju in v knjižnico Fakultete za organizacijske vede v Kranju.