Kaj je pri Prešernu gorenjskega?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 1. februar 2012 / 06:00

Ste se kdaj vprašali, kaj je pri Prešernu najbolj gorenjskega? Njegov rod in rojstvo, pa kraj rojstva in otroštva ... V njegovih pesmih lahko najdemo tudi številne nam in njemu domače gorenjske besede, gorenjska imena ...

Vprašanje v naslovu je na prvi pogled odveč. Saj je vendar jasno, da je pri Prešernu najbolj gorenjsko njegovo poreklo, rod in kraj rojstva. O tem ni dvoma. Recimo potlej raje, da bi radi ugotovili, ali je pri pesniku, čigar delo je že poldrugo stoletje vseslovenska last, še kaj takega, kar je izrazito gorenjsko? Poskusimo. Začnimo kar z njegovim priimkom. PREŠEREN je »star slovenski kmečki rod z Gorenjskega, iz katerega je izšlo več vidnih osebnosti, med njimi prvi slovenski pesnik svetovne veličine«. Tako je literarni zgodovinar Alfonz Gspan uvedel geslo Prešeren v Slovenskem biografskem leksikonu. To obsega skoraj devetnajst drobno potiskanih strani, na katerih je govora le o Prešernovem rodu, o številnih gorenjskih Prešernih. Sledi geslo z imenom pesnika samega, ki ima kar 47 strani! Napisal ga je Anton Slodnjak. (Obe gesli sta dostopni tudi na spletu: nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW). Na začetku Gspanovega članka oziroma razprave beremo: »Ni slovenskega priimka, ki bi se v naši zgodovini pojavljal skozi toliko stoletij kakor priimek Prešeren, ki pomeni šegavega, objestnega, porednega in celo predrznega človeka … Ker se pojavljajo prvi Prešerni na omejenem ozemlju, utegnejo imeti vse različne veje Prešernov v davnini skupnega pradeda. Zdi se, da je prevzel ta priimek vsaj v XIV. stoletju kmet v posavski ravnini med Žirovnico in Kranjem, in verjetneje je, da so se Prešerni s kmetov priselili v Radovljico in Kranj, hoteč se povzpeti iz podložniškega v višji družbeni razred, kakor pa obratno, da so Prešerni meščanskega porekla težili v vas …«

Priimek Prešeren je torej gorenjskega izvora. Pesnik ni bil Gorenjec le po rodu in po rojstnem kraju, temveč tudi po priimku, ki je izvorno gorenjski, mogoče prav vrbenski. »V zvezi z razprostranjenostjo Prešernov po vaseh pod Stolom se da še reči, da so kdaj pa kdaj Prešerni Vrbljani prenašali svoj priimek iz Vrbe v sosednje vasi in tako ustanavljali nove družine Prešernov (n. pr. v Poljče, Zapuže, Brinje, Slatino, Žirovnico, Dvorsko vas, Smokuč, Predtrg, Dosloviče, Hlebce, Pirašico, Studenčice itd.). Zato ni brez podlage domneva, da so menda Prešerni vznikli v Vrbi in da imajo vsaj gorenjski nosilci tega priimka svojega skupnega prednika prav tu. Težko verjetno je namreč, da bi ob istem času in na istem razmeroma majhnem prostoru, kjer so zveze med vasmi kratke in lahke, vzdeli več ljudem z določenimi lastnostmi isti priimek. Kri vrbenskih Prešernov se je seveda pretakala po žilah mnogih nosilcev drugih priimkov, saj so se hčere Prešernov ob možitvah velikokrat selile iz Vrbe v sosednje vasi, medtem ko je v maticah izkazan le en primer, da bi se sin in hči Prešernov iz bližnjih krajev priselila v Vrbo.«

Po rodu je pesnik nesporni Gorenjec. Kaj pa po značaju? Anton Trstenjak je kot najbolj značilne črte gorenjskega značaja razpoznal samostojnost v oprtosti na tradicijo, poštenost, vernost, prevzetnost v smislu ponosa ob tistem, kar premore … Na kratko: značajsko trdnost. Marsikaj od tega bi se našlo tudi pri Prešernu. Prav nič pa tistega, kar Gorenjcem pripisujejo njihovi sosedje oziroma prebivalci drugih slovenskih dežel: pregovorno skopost, »ohrnost«. Pesnik je bil splošno znan po svoji radodarnosti. Tomo Zupan je zapisal, kako se je te lastnosti svojega brata spominjala sestra Lenka. »Radodaren je bil, radodaren. Tisto pa: strašno je rad dal. 'Komu?' Lenka: 'Dal je vsakemu rad – najraje pa otrokom.' V Kranju je otroke vkup spravil; na dom jih je s seboj pripeljal in jim dal tudi denarja. 'Pa si kaj kupi,' je rekel. – Katri se je časih neumno zdelo in je rekla: 'Takim da, ki niso potrebni.' To pa veste, da otrok vsak rad vzame, če mu tudi ni treba. Katra je bolj čutila: kaj je za hišo in kaj ni. Doktor pa za to ni vprašal, če so otroci prišli z njim – ali je treba bilo dati ali ne: dal je, pa je bilo.« Ko je umiral, pa ni imel svojim lastnim otrokom česa zapustiti!

Nekateri prešernoslovci so pesnikovo radodarnost, ki je včasih mejila na razsipnost, razlagali z dejstvom, da je moral prezgodaj od doma. Doma so gotovo živeli bolj varčno. Franceta pa so po odhodu od doma z denarjem in drugimi dobrotami kar naprej zalagali strici duhovniki, pozneje je dobival štipendije in znal sam zaslužiti denar. Če bi bil varčen, bi tudi kaj privarčeval. Tako pa je, umetnik, vse sproti zapravil. Po varčnosti ni bil Gorenjec, a tudi kot tak je le izjema, ki potrjuje gorenjsko pravilo.

Kako se je rodil

»Brat France je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan. Našega očeta Šimna brat, stric Franc, so bili takrat na Bohinjski Bistrici kaplan. Rekli so: 'Ko bi bil vedel, bi bil jaz prišel in ga krstil.' Bili so tudi Franc Ksaver in so na to veliko držali. Rodinska cerkev ima namreč kapelico sv. Frančiška Ksaverija. Prav zavoljo te kapelice so bile Rodine takrat nekaka božja pot za Gorenjsko …« S temi besedami se je rojstva svojega brata spominjala njegova mlajša sestra Lenka. Njeno daljšo pripoved je zapisal Tomo Zupan in jo objavil v Knjigi Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, popisuje (1933).

»Otrok, bratov in sestra, nas je bilo pri Ribiču osem. Trije fantje, pet deklet. Vsi smo bili rojeni tule v kamri, ki se hiše drži. Med nami otroci v Ribičevi hiši je takole bilo. Mi mlajši: Mina, Urša, jaz in Jurij smo skup vlekli. Starejši: Jera, Katra in France pa tudi vkup. To je že tako v hišah. – Jera pa nas je manjše vendar kam peljala, na goro nad Begunjami k sv. Petru ali drugam. Toda Katra nas ni nikamor peljala; doma naj bodo otroci, je rekla. – France je bil starejši. Pa nam je mlajšim vendarle včasih pri igrah pomagal in materi potem rekel: Tile so tako neumni, mi smo bili bolj pametni. Naša mati so na to odvrnili: Prav tako neumni ste bili vsi …«

»Zibelko vseh nas so mati menda neki revi dali; ali pa je z našo hišo vred pogorela, ko je bil leta 1856 v Vrbi ogenj. To sem vam (pisatelju) zato povedala, ker bi bili vi v svoji zbirki tudi Francetovo zibelko tako radi imeli.« Tako je pripovedovala Lenka prešernoslovcu Zupanu. No, tudi zibelka se je pozneje našla. V Žirovnici jo je odkril pisatelj Finžgar, prvi med pobudniki, da se pesnikova rojstna hiša preuredi v muzej. To se je tudi zgodilo in stara Ribičeva hiša v Vrbi je že od 21. maja 1939 eden najbolj obiskanih muzejev na Slovenskem. Ko si jo človek danes ogleduje, se sprašuje, kako so tu živeli v pesnikovih otroških letih. Kje so spali, kaj so jedli, kakšen je bil njihov »dnevni red«, o čem so se pogovarjali, česa so se veselili, zavoljo česa skregali … Marsikaj od tega je vedel pred kakimi desetimi leti ob mojem zadnjem obisku v tej hiši pojasniti prijazni vodnik, gospod Silvester Mirtič, marsikaj je za zmeraj prepuščeno naši domišljiji. Ta pa je čisto pesniški dar.

Franceta je krstil Jakob Mahtik (Mactig), tedanji rodinski kaplan, za krstnega botra je bil Jurij Dolar, »Flisov boter iz Vrbe«. (Ta je bil 11 let pozneje za botra tudi Janezu Zlatoustu Pogačarju, Prešernovemu rojaku iz Vrbe, ki je postal ljubljanski škof. Nadškof Anton Vovk pa se je, kakor je dobro znano, rodil v isti hiši kot Prešeren!) Prvega sina Šimna in Mine so krstili na ime Frančiška Ksaverija, slovitega jezuita in misijonarja iz 16. stoletja. Ta goreči mož, ki je skušal krščanstvo razširiti v Indijo in na Kitajsko (projekt, ki je tudi 500 let pozneje nedokončan in v bistvu neuspešen), velja za zavetnika misijonov. Franc Ksaver Prešeren seveda ni bil misijonar v tradicionalnem smislu te besede. A postal je veliki mag poezije, vse dežele, v katerih prebivamo Slovenci, je povzdignil v misijon poezije. Malo je narodov na svetu, v usodi katerih bi poezija odigrala tolikšno vlogo, kot jo je pri Slovencih. Največji pa je v tem projektu pospeševanja narodne osamosvojitve s pesništvom delež, ki ga je prispeval v Vrbi rojeni genij Franc Ks. Prešeren, pesniški zavetnik slovenstva.

Izvirna gorenjska beseda

Kot tisto, kar je pri Prešernu najbolj gorenjsko, smo torej razpoznali to, kar se vidi že na prvi pogled: njegovo nesporno gorenjsko poreklo. Poglobljenemu pogledu pa se pokaže še nekaj, kar je morda še bolj pomembno: zaznamovanost bodočega pesnika s pristno domačo, gorenjsko in slovensko besedo, njegov gorenjski govor. Njegovo poreklo ni bilo samo po sebi nič posebnega. Bilo je kmečko, tedaj večinsko. »Po drugi strani pa je genialnega človeka, ki je vstopal v kozmos pesniškega ustvarjanja, prav ta neobremenjenost z izročilom lahko tudi vzpodbujala in poetsko silo v njem še krepila. Opiral se je lahko le na eno, toda mogočno osnovo svojega prebujajočega se ustvarjanja. To je bil jezik, ki je nastajal stoletja, čista govorica, kakršno je Prešeren slišal bolj doma in v vasi, kakor pa v cerkvi. Šole pa v Vrbi ni bilo. Bila je sicer v Radovljici in v Kranju, toda za mlada otroška leta so bili ti kraji že preoddaljeni. Tudi če bi Vrbenci imeli šolo v svoji vasi ali pa v neposredni soseščini, bi jezikovni pouk v šoli takrat pač ne dosegal pristnega naravnega govora slovenskega kmeta spričo vsesplošne jezikovne neizobraženosti cerkovnikov-učiteljev v trivialkah. Sledil je lahko le tistemu jeziku, ki je kot sicer preprosta govorica živela, rasla in se plemenitila stoletja … Ta govorica, ki se je oblikovala skozi stoletja in govorila tudi v Prešernovi Vrbi, samozavestna in jedrnata, svetla, polna neposrednosti, je legla kot zaklad v Prešernovo dušo, da postane 'beseda' in 'logos' …«

Avtor gornjega spoznanja, da je domača beseda za rojstvo pesnika še bolj odločilna kot rod sam, je profesor Jože Kastelic, v odlični knjigi Umreti ni mogla stara Sibila, izdani pri založbi Modrijan v Ljubljani, 2000. Za ilustracijo te ključne ugotovitve vzame Sonete nesreče. V njih so metafore, ki so klasicistične, priučene: »uka žeja, goljfiva kača, igrača notranjih viharjov, zagrinjalo prihodnosti, sovražna sreča …« To so izrazi, ki so očitno umetni(ški). Hkrati pa najdemo v tej isti pesnitvi vrsto poetskih izrazov, za katere lahko z gotovostjo zapišemo, da so »privzeti iz govorice otroštva in mladosti na vasi v deželi, ki se je še ni dotaknila umetna in tuje vzore posnemajoča literatura«. Takšni izvirni izrazi, plod ljudske ustvarjalnosti, so: »Koža je podplat. Hrast leži kot rop požrešne trohljivosti. Revež preišče vse kraje, kar jih pokriva strop neba.« V teh izrazih se kaže burna neposrednost domače grude: »Vrba; žena, dom in polje; noč se zvedri, pred človekom pa zija brezno brez vse rešne poti; sveča brli in ugasne, ko ji zmanjka reje; jezero buta s togotnimi valmi ob steno hiše; človek počije in nekdo mu obriše s čela pot; spi, da ga glasni hrup ne predrami; pleča so se navadila butare, usta grenkega bokala, trnjevka ne straši več, udje in sklepi so otrpnili …«

Kastelic spomni tudi na dejstvo, da je bilo nepismeno slovensko ljudstvo izjemni kolektivni pesnik, »avtor« izvirne ljudske pesmi. »Vsa epska širina balade in romance, vsa čustvena napetost lirizma je živela v tej ljudski pesmi. V njej so bila prisotna čustva sreče in nesreče, smeh skozi solze, ljubezen, upor in odpor, zanos molitve k nebeškim silam, občutje poraza, zapuščenosti, obupa, smrti. Pesem, ki je v Prešernovih časih še živela in se pela med ljudmi, v dolgih večerih, ob praznikih, porokah, pogrebih. To je druga stran fenomena Prešeren – neizčrpne možnosti, da pesnik vzbudi v sebi prvine, ki so jih ustvarjala stoletja.«

Vprašali smo se, kaj je pri Prešernu najbolj gorenjskega. S pomočjo prešernoslovcev smo našli tudi odgovor. Najbolj gorenjska pri Prešernu je poleg rodnega kraja in rodu beseda, kakršna se je govorila in pela, kakršne se je naučil na svojem domu v Vrbi. Ta beseda je bila materija, ki jo je v vrhunsko pesniško formo tako ustvarjalno preoblikoval njegov osebni genij. Delo, ki je nastalo, seveda ni le gorenjsko, ne samo slovensko. Pripada kulturni zakladnici človeštva kot celote.

Gorenjska imena v Prešernovih pesmih

Pa naštejmo še vsa gorenjska osebna in druga imena, ki jih najdemo v Prešernovih pesmih. Pri tem si bomo pomagali s Slovarjem Prešernovega pesniškega jezika, ki ga je z uporabo računalnika v Goettingenu sestavil nemški slavist Peter Scherber, izdala pa založba Obzorja v Mariboru, 1977. Pri sestavi Prešernovega slovarja je uporabljal njegovo doslej najbolj popolno Zbrano delo, ki ga je uredil Janko Kos in je izšlo v dveh zvezkih v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (DZS, Ljubljana 1965-66). Katera gorenjska imena so si tedaj prislužila, katera je morda zgolj naključno doletela čast, da stojijo v Poezijah? Naštejmo jih kar lepo po vrsti, po abecednem vrstnem redu.

Prvi je Ajdovski gradec v Bohinju: »ki ajdovski se gradec imenuje«. Sledi Bistriška dolina: »beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino«. Blejsko jezero: »tje na osredek Bleškega jezera«. Blejski grad: »ti kaže Bleški grad na levi strani«. Denimo, da je bila Bogomila Gorenjka; njeno ime se pojavi kar 15-krat! Primer: »de srečen je le ta, kdor z Bogomilo …«. Bohinj (glej pod Bistriško dolino). Bohinjsko jezero: »Premagan pri Bohinjskem sam jezeri / Bohinjsko jezero stoji pokojno«. Pesnikov največji prijatelj Matija Čop se mora zadovoljiti z enim samim imenovanjem: »polno si znadnost imel njih, Čop! velikan učenosti«. Če je bila Gorenjka Bogomila, je bil tudi Črtomir, imenovan 19-krat, največkrat! Za primer: »Že, Črtomir, je treba se ločiti«. Gorenjci: »Gorenjci moji! knjige mi berimo«. Kokra, Kranj: »po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil«. Jernej Kopitar nastopi dvakrat: »rekoč: 'Le čevlje sodi naj Kopitar!' / Dobrovius modrost praša Kopitarjovo«. Kranj uporablja Prešeren predvsem kot ime za deželo Kranjsko, petkrat. Kranjce in Kranjice pokliče po petkrat. Kranjsko: »De zdej, ko že na Kranjskem vsak pisari«. Lesičnjek (= v Tržiču rojeni duhovnik in pesnik Ignacij Holzapfel): »Kako bi neki sladke pel Lesičnjek!« Levičnjek (= duhovnik in pesnik Jernej Levičnik iz Železnikov): »Kako bi neki prave pel Levičnjek!« Marko (patron vrbenske cerkve): »bi bližnji sosed varoval – svet Marka«. Prešeren sam se v Poezijah imenuje samo enkrat: »Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti Prešernih«. Sava priteče trikrat: »Kjer Donava v Savo se bistra izlije / v Save dereče valov tam vrtiničinah smrt te zasači / kjer Donava bistra pridruži se Savi«. Enako Savica: »Kjer bistra vanjga pribobni Savica / Pri slapi čakal jutro bo Savice / z duhovnim bliža slapu se Savice«. Čast nastopiti v Poezijah ima tudi Valentin Vodnik: »uni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hodi?« Zadnja je seveda Vrba: »O Vrba! srečna, draga vas domača«.

V Prešernovih pesmih se torej pojavlja samo 24 gorenjskih osebnih in stvarnih imen. Črtomir in Bogomila sta imeni, ki imata pri Prešernu tudi sicer visoko mesto. Večkrat se pojavlja samo Bog, 58-krat, in Slovenec, enako kot Črtomir 19-krat. Ime Gorenjci se pojavi samo enkrat, Gorenjska niti enkrat! Verjetno je bilo za Prešerna in sodobnike Gorenjsko enako Kranjski, Gorenjec Kranjcu in Gorenjka Kranjici? Naposled bo zanimivo vedeti še, katere so Prešernove najbolj pogoste besede nasploh, denimo, take, ki se v njegovih pesmih pojavijo več kot 100-krat. Samo 16 jih je (v oklepaju je število »nastopov« posamezne besede): biti, sem (1426), on (606), v (376), jaz (307), in/ino (300), ne (280), da (235), ti (206), ta (170), s/z/ž (140), ali/al (137), ki (134), na (129), od (123), moj, srce (112), tvoj (103). Poezije imajo 3161 verzov s skupaj 16.878 različnimi besednimi oblikami, ki jim ustreza 2822 gesel …

Izlet na Gorenjsko

Če bi Prešeren in Čop živela danes, bi morda hodila na Gorenjsko na dopust. V njunem času pa to ni bilo v navadi. Dopustov v današnjem smislu sploh niso poznali. Plemiči in najbolj premožni meščani, ki so živeli v mestu, so se v najbolj vročih dneh umaknili v svoje podeželske rezidence, drugi so si morda spomagali kako drugače, a kam daleč že niso mogli. Da bi šli na morje, še pomislili niso. Prešeren morja v svojem življenju še videl ni, kaj šele, da bi se v njem okopal. Kadar je bilo najbolj vroče, so se šli morda ohladit v Savo. Tako bi lahko sklepali po nenadni in nesmiselni smrti, ki je v tej reki doletela pesnikovega rojaka, najboljšega prijatelja, sopotnika in vodnika.

Le k(d)aj sta se Matija in France zamerila reki, ki v Ljubljano priteka z njunega domačega gorenjskega konca? Morda takrat, ko jo je pesnik pri enem od njenih izvirov baje takole ozmerjal: »Oj Savica, / nisi več devica! / Si prasica, / ki na široko šči.« Ja, to so hude besede, deroča voda pa je vrh tega brez pravega smisla za humor. Kakorkoli že, izlet k Savici in domov v Vrbo, na novo mašo brata Jurija, je bila gotovo ena najlepših poletnih poti, ki sta jo prijatelja skupaj opravila. Zgodila naj bi se 5. avgusta 1832. Prešernova sestra Lenka je o njej povedala, kar sledi. »Jurij je pel novo mašo na Breznici 1832. Takrat sta šla Čop in doktor k Savici. Prišla sta šele na novomašno popoldne, ko je bila pojedina pri Ribiču v Vrbi. Bližnje duhovščine je bilo precej. Kmečkih ljudi pa ne prav veliko. Ko so naznanili svatje, da Čop in doktor gresta, so jima mati hiteli naproti: 'Zakaj tako pozno?' so Čopa zavprašali. A Čop na to: 'Mati, nisva imela svatovskega oblačila.' Takoj potem so bili pa nad doktorjem in mu rekli: 'Lej, France, kako bi bilo fletno, ko bi bil še ti gospod!' In doktor: 'Ja, mati, kako bi bil pa jaz pel?' Mati so bili na novi maši strašno veseli. – Za mežnarja pred oltarjem na Jurijevi novi maši so pa stregli sedanji ljubljanski škof Pogačar, bližnji naš Lenčkov sosed; menim v kakem drugem letu v lemenatu. Družba pri Ribiču je postala zelo vesela. Saj so vkup prišli znanci: Čop, dr. Ahačič in naš doktor France. Na novi maši sem kuhala jaz.«

Mar ni bil to krasen poletni izlet! Najprej k Bohinjskemu jezeru, potem pa na ohcet po novi maši. Zdaj poglejmo še, kako ta isti dogodek v svojem dolgem članku o Prešernu za Slovenski biografski leksikon razlaga profesor Anton Slodnjak. »V začetku avgusta t. l. je obiskal domači kraj in popotoval s Čopom v Bohinj in k Savici, kjer se je menda nalašč toliko zamudil, da ni bil pri bratovi novi maši, temveč se je vrnil šele na večer slavnostnega dne v Vrbo. Mati mu je to očitala in mu spet tožila o svoji bolečini, da ji ni tudi on izpolnil velikega upanja. Branil se je in se spet hudomušno izgovarjal na svoj slab posluh, rekoč: 'Mati, kako bi bil pa jaz pel?' Skupno počitniško potovanje s Čopom priča, da sta si oba želela svidenja in da ju je večmesečna ločitev še bolj zbližala …«

Zapustimo ju tedaj tistega lepega avgustovskega dne, pred nesrečami, ki so ju doletele pozneje. V prihodnjih letih in desetletjih ju ne bomo srečevali tako pogosto kot v letih 1997 in 2000, ko smo obhajali 200-letnici njunih rojstev. Večje ceremonije, povezane z njunima imenoma, lahko pričakujemo šele v letih 2035 in 2049, ko bosta na sporedu 200-letnici njunih smrti. Kako bo takrat, si ne upam pisati. Marsikoga od nas ne bo več na tem svetu, Gorenjski glas bo, upam, še izhajal. Vse je precej negotovo. Eno pa je povsem gotovo: Dokler bodo v današnjih gorenjskih in slovenskih krajih živeli ljudje in bodo ti govorili slovensko, se bo med njimi omenjalo Prešernovo ime in se bodo brale njegove pesmi. Bog živi Prešerna in vse, kar nas je Prešernovih!