Pri Prešernovih nagradah ni naših in vaših

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 31. januar 2012 / 06:00

Natanko čez teden dni, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, bodo v Cankarjevem domu podelili letošnje Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Tudi letos bo nagrajencev osem. Kako poteka vsakoletni izbor in v čem je čar tajnosti imen nagrajencev vse do podelitve, sem se pogovarjal s predsednikom Upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslavom Skrušnyjem.

Seznam letošnjih slavljencev, Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki jih bomo natanko čez teden dni, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, občudovali na velikem odru Cankarjevega doma, je Upravni odbor podpisal konec novembra preteklega leta. Številke sicer niso besede, pa vendarle, bo tudi tokrat podeljenih, kot jim skrajšano rečemo, dve veliki in šest malih nagrad, podobno kot v preteklih letih?

»Najvišja državna priznanja za dosežke v umetnosti se podeljujejo od leta 1946 na podlagi zakona, ki ga je takrat sprejela Skupščina Ljudske republike Slovenije. Zakon je bil doslej večkrat obnovljen, še največ najbrž po letu 1991, ko je bil sprejet Zakon o Prešernovi nagradi, ki je osnova za delovanje Upravnega odbora Prešernovega sklada in med drugim tudi določa, da se vsako leto lahko podeli največ dve Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada.«

Nagrad bi lahko bilo tudi manj ...

»Lahko bi jih bilo tudi manj ali pa velike nagrade, recimo, sploh ne bi podelili. Kolikor vem, se slednje doslej še ni zgodilo. Tako bo tudi letos podeljenih dve veliki in šest malih nagrad.«

Ampak pot do trenutka, ko se iz skladovega dimnika pokadi bel dim, če si dovolim prispodobo z Vatikanom, je nedvomno precej dolga ...

»Način izbiranja potencialnih nagrajencev je res dolgotrajen. Že dva dni po slovenskem kulturnem prazniku, 10. februarja, Prešernov sklad objavi javni razpis za predlaganje kandidatov, ki je odprt vse do 15. septembra tekočega leta. Pravico predlaganja imajo vse fizične in pravne osebe na Slovenskem. Pogoj je predvsem, da svoj predlog utemeljijo z dokumentacijo o kandidatu, z njegovimi referencami ... Sicer pa lahko kdorkoli predlaga kogarkoli, ki se mu zdi primeren. Po končanem razpisu svoje delo začnejo področne komisije. Vsakokratni Upravni odbor Prešernovega sklada, torej petnajsterica ljudi, ki jih za štiri leta imenuje državni zbor, izbere člane štirih področnih komisij: za literaturo, glasbeno umetnost, likovno umetnost in za tako imenovane uprizoritvene umetnosti, gledališče, film, televizijo in druge modernejše oblike ... Odbor je komisije izbral na začetku svojega mandata in z njimi v tako rekoč nespremenjeni sestavi sodeloval do zdaj aktualnega izbora. Le literarna komisija je po prvih dveh letih doživela spremembe, ker prvotna po mnenju Upravnega odbora ni najbolje opravila svojega dela.«

Gre za nekakšen razširjen Upravni odbor, v katerem sodelujete tudi člani slednjega?

»Nasprotno, to so popolnoma samostojne sedemčlanske komisije. Poleg predlogov iz javnega razpisa lahko tudi sami predlagajo kandidata, za katerega se jim zdi, da je bil spregledan. Vsaka od teh komisij predlaga dve imeni za Prešernovo nagrado in šest kandidatov za nagrado Prešernovega sklada. Do začetka novembra tako na odbor dobimo štiriindvajset predlogov za malo in osem predlogov za veliko nagrado. Na podlagi teh predlogov Upravni odbor dokončno izbere nagrajence. Kot rečeno, lahko upoštevamo le njihove predloge, nobenih novih ali pa tistih, ki jih komisije niso potrdile. Lahko rečem, da komisije opravijo zelo dobro selekcijo med vsemi prispelimi predlogi. Vsako leto jih dobimo več kot sto, približno četrtino za vsako področje. Mogoče so uprizoritvene umetnosti včasih nekoliko v prednosti, saj so recimo igralci, ki nastopajo v gledališču, na televiziji in na filmu, bolj prepoznavni kot na primer glasbenik, ki v samoti svoje sobe piše simfonije. No, bistvenega odstopanja ni.

Torej je že prva selekcija precej stroga in ostra. Odbor tako dobi v delo »selekcionirano trgatev«, zato je odgovornost članov še toliko večja, saj moramo med temi zares dobrimi predlogi izbrati zgolj tisto najboljše, crème de la crème … Sledijo dolgotrajne debate med nami, člani odbora, in dokončni izbor, ki ga opravimo s tajnim glasovanjem. Nagrado lahko dobi samo nekdo, ki prejme vsaj dve tretjini vseh glasov, torej, ker nas je petnajst, je deset glasov minimalni pogoj, da nekdo dobi nagrado. Do tajnih volitev si izmenjamo mnenja, diskutiramo in, ne bom skrival, včasih tudi ostro polemiziramo. Pogosto je potrebno več krogov za izbor. V prvem običajno dobimo le enega ali dva od osmih nagrajencev.«

Vsak član ima kakopak tudi svoje favorite …

»Dolžni smo spoštovati le predloge komisij. Če med temi ni našega favorita, ne pomaga nobeno vztrajanje več. Člani odbora smo sicer izbrani izmed kulturnih javnih delavcev in umetnikov z vseh štirih že omenjenih področij umetnosti. Kot rečeno, je razprava o kandidatih vselej zelo odprta. Le redko se zgodi, da dobi kateri od kandidatov že v prvem krogu vseh petnajst glasov, a smo že imeli take primere. Ponavadi so bile to velike nagrade, pri katerih nagrajujemo celoten umetniški opus.«

Pa vendar, nekateri kandidati se bržkone pojavljajo iz leta v leto, pa jim na neki način »ne uspe«. Kaj še poleg tega, kar je umetnik dosegel in ga uvršča pred druge, vpliva na izbor?

»Pri tem je potrebno poudariti dve stvari. Najprej, mi ocenjujemo in nagrajujemo dejavnost, ki se ji reče umetnost. Umetniško vrednost, kvaliteto, dosežke pa je težko določiti z objektivnimi znanstvenimi kriteriji, merili ali vatli, če se izrazim po Prešernovo. V veliki meri je umetniško delo vendarle stvar estetske presoje, posameznikovega okusa, kar sta zelo subjektivni kategoriji. Neka obča merila, kaj je lepo in umetniško prepričljivo, sicer obstajajo, a v skrajni konsekvenci vendarle odloča subjektivni estetski okus tistega, ki nekaj predlaga ali se za nekoga zavzema.

In drugič, ljudje, ki sedimo v Upravnem odboru, se vsak na svoj način profesionalno ukvarjamo z umetnostjo, bodisi kot umetniki bodisi kot kritiki, zgodovinarji, teoretiki. Torej imamo izoblikovana neka lastna estetska mnenja, merila in okuse. Petnajst ljudi, petnajst okusov in različnih afinitet. Seveda se, kot pravi slovenski pregovor: »vsak berač svojo malho hvali«, vsak od članov nekako podzavestno zavzema za umetniško področje, s katerega prihaja, likovnik za likovno, glasbenik za glasbeno ... Teh petnajst izoblikovanih estetskih vrednostnih kriterijev je zdaj treba uskladiti, jih spraviti na skupni imenovalec oziroma vsaj do večinskega mnenja. To pa seveda ni preprosto in enostavno opravilo, saj v prvi vrsti zahteva neko dialoškost, ki pa, kot veste, med Slovenci ni ravno visoko čislana vrlina, posebej v zadnjem času ne. Tu lahko pohvalim odbor, ki mu predsedujem, saj kljub kresanju mnenj, včasih tudi v polemični obliki, med nami vlada neko temeljno spoštovanje do drugačnega mnenja. Ko na koncu pridemo do rezultata, do skupnega števila nagrajencev, nihče ne more oditi s seje v prepričanju, da je bil kakorkoli ponižan, razžaljen ali zapostavljen. Spoštujemo demokratično pravilo večinske prevlade tistega, ki dobi večino glasov. Seveda nikdar nismo vsi enako zadovoljni, vsak ima najbrž nekega svojega tihega favorita, ki je včasih »prišel skozi«, drugič ne. A kot rečeno, neko temeljno soglasje o izboru med nami navsezadnje mora biti. Tudi po sejah, na katerih je padla kakšna ostra beseda, smo se prijateljsko razšli.«

Govorili ste tudi o subjektivnih kriterijih ...

»Ja, včasih pride na površje tudi kakšna ne povsem umetniška lastnost ali kvaliteta, ki jo zagovarjamo. Tako smo, na primer, malce pozorni tudi na to, da so nagrade tudi spolno enakopravno razporejene, da so nagrajenci primerno regionalno, generacijsko, nazorsko, estetsko razpršeni, da je izbor kar najbolj pluralen, razpršen po različnih poetikah in estetskih praksah, da imamo na eni strani ugledne, etablirane, kanonizirane umetnike in da na drugi strani nagrade dobivajo tudi umetniki, ki so šele na začetku svoje poti oziroma so s svojim umetniškim delovanjem prebili neki okvir dotedanjega pojmovanja, kaj je lepo in estetsko. Kar nekaj takih nagrajencev smo že imeli. Odmevna je bila, denimo, nagrada piscu Goranu Vojnoviću za njegov debitantski roman Čefurji raus, ki je kasneje dobil še kresnika in še nekaj drugih priznanj. V takih primerih pridejo v poštev tudi kriteriji, ki niso zgolj literarno teoretski oziroma znotraj umetnostni.«

Je med letošnjimi nagrajenci kakšen Gorenjec?

»… Ne da bi jaz vedel. Ne vem, mogoče pa je.«

Sprašujem zato, ker je bil med letošnjimi predlogi za Prešernovo nagrado za življenjsko delo tudi glasbenik Slavko Avsenik ...

»Predlog za Slavka Avsenika so obravnavali v komisiji za glasbo. Kot je povedal predsednik komisije, prof. Marko Vatovec, so v komisiji imeli daljšo debato o tem, ali glasbena zvrst, kakršno je uveljavil in v njej uspel Slavko Avsenik, sodi v nabor možnih Prešernovih nagrad ali ne. Na koncu so se odločili, da ne. Na ta način predlog ni prišel na mizo Upravnega odbora, verjamem pa, da bi se v nasprotnem primeru tudi mi znašli pred podobno dilemo, in verjamem, da ne bi imeli ravno enotnega mnenja. Kakorkoli že, lahko zagotovim, da je bil predlog v zelo resnem pretresu in ni bil kar »ad hoc« zavrnjen.«

Po podelitvi v Cankarjevem domu se bodo že po tradiciji v javnosti razvile razprave o nagrajencih, kdo si je bolj in kdo manj zaslužil nagrado … V preteklosti je bilo mogoče celo veliko nagrado dobiti večkrat. V socialističnih časih naj bi na izbor vplivala tudi politika, zdaj najbrž kaj takega onemogoča že sam zakon o Prešernovi nagradi?

»V statutu je natančno zapisano, da se Prešernova nagrada posamezniku lahko podeli samo enkrat, razen v izjemnih primerih, ko jo je mogoče zaradi izjemnega opusa ali umetniškega dosežka dobiti večkrat. Naš Upravni odbor je takšno odločitev sprejel v prvem letu svojega mandata. Za Prešernovo nagrado leta 2009 je bila predlagana dramska igralka Štefka Drolc. Ugotovili smo, da je veliko nagrado prejela že leta 1964. V razpravi smo se strinjali, da je Drolčeva od takrat v več kot štiridesetih letih dela na odru in pred kamerami tako rekoč ustvarila nov življenjski in umetniški opus, in smo se za nagrado odločili tako, kot bi ji jo podelili prvič.

Spomnim se, ko je leta 1991 prišlo do spremembe oblasti in sistema. Takrat se je za hipec pojavilo mnenje, da če so štirideset let nagrade prejemali »naši«, naj bi zdaj na vrsto prišli drugi »naši«. Hvala bogu, se ta glas ni uveljavil, in kolikor vem, odkar imamo svojo državo, ni bilo nobenih tovrstnih politično ali ideološko privilegiranih nagrad. Za zadnja štiri leta lahko zagotovo potrdim, da ne. Nobenih poskusov vplivanja na nas ni bilo, no, včasih so že bili, a ne ideološko politični, ampak zgolj navijaške narave. Vsa štiri leta smo lahko delovali popolnoma neodvisno, nihče se ni vtikal v naše delo in nam karkoli sugeriral.«

Po drugi strani tudi nobene odklonitve nagrade ni bilo …

»Na srečo res ne. Nagrajenci so nagrade vselej sprejeli z veseljem. Naj na tem mestu povem, da je zame daleč najlepši privilegij, ki ga imam kot predsednik Upravnega odbora, ta, da po seji, na kateri se določijo nagrajenci, po telefonu pokličem vsakega nagrajenca posebej in mu sporočim, da je dobil nagrado. Povem vam, vsi po vrsti, stari in mladi, moški in ženske, avantgardisti in tradicionalisti, Ljubljančani in zamejski Slovenci, skratka prav vsi se nagrade neizmerno razveselijo. Nekaj čudovitega je slišati po telefonu ta spontan odziv, to nenarejeno radost, ko nagrajenec izve, da je izbran. Eden mlajših nagrajencev mi je nekoč rekel: »Zdaj ste me pa presenetili. Veste, jaz Prešernovo nagrado visoko spoštujem in sem prepričan, da sem zanjo še premlad.«

Stopnja tajnosti izbranih bodočih nagrajencev vse do večera podelitve je bila v zgodovini Prešernovih nagrad zelo različna. Od tega, da so bili nagrajenci širši javnosti predstavljeni že tri mesece pred podelitvijo, preko predčasne objave zgolj obeh velikih nagrajencev, do čakanja z imeni vse do same podelitve. Prav slednji način ste v UO Prešernovega sklada spet uveljavili v času vašega predsednikovanja. Nedvomno prisegate na čarobnost predvečera slovenskega kulturnega praznika?

»Upravni odbori so v svoji zgodovini različno reševali načine, kako in kdaj objaviti imena nagrajencev. Odbori pred nami so kar nekaj let po osamosvojitvi gojili prakso, da za Prešernov rojstni dan, 3. decembra, objavi imena nagrajencev za 8. februar naslednje leto. Eden izmed odborov celo ni imenoval samo nagrajencev, prejemnikov nagrad, ampak tudi nominirance. Reakcije na to so bile v javnosti in med nominiranci ter nagrajenci različne, eni so menili, da je to dobro in pomeni dodatno obliko promocije nagrade in umetnikov, drugim se je zdelo nespodobno, da se manipulira z njihovim imenom, čeprav se je že vedelo, kdo bo nagrado dobil in kdo ne.

Naš odbor je v letu 2009 sklenil, da se vrne na staro formulo, se pravi, da se imena nagrajencev javno objavijo šele ob podelitvi 7. februarja, na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Naprosili smo medije, naj ta embargo do tega dne po možnosti tudi spoštujejo. Odločili smo se pač, naj bo podelitev najvišjih državnih nagrad za kulturo in umetnost praznik v pravem pomenu besede. Beseda festum izhaja iz latinščine in pomeni festival, slovesnost, slavnost, praznovanje, obredno rajanje, izražanje veselja in zadovoljstva nad nečim … Torej podeljevanje nagrad kot neke vrste laično, a vendarle posvečeno obredje, ki mora nositi tudi neka obeležja svetosti, če smem biti ob prazniku tudi nekoliko patetičen. K svetosti sodi tudi skrivnost, to pa pomeni zadržati skrivnost do zadnjega in razkriti imena nagrajencev šele na podelitvi. To pomeni neko dodatno počastitev, dodatno kvaliteto k prazniku tako za nagrajence kot tudi za javnost. Saj vemo, da tudi najbolj znamenite podelitve nagrad na svetu potekajo po principu skrivnosti do zadnjega, če omenim le najbolj razvpite filmske oskarje. Tajnost ohranja čar, je tisti suspenz, ki celotnemu dogodku daje še večjo posvečenost. To so razlogi, da smo se odločili za objavo imen šele na prireditvi sami.

Mediji so naše priporočilo bolj ali manj spoštovali. Upravni odbor nima zakonske moči prepovedati in potem sankcionirati kršitve tega principa, zato smo apelirali predvsem na fair play, na gentlemenski dogovor. Večina medijev se je tihega sporazuma držala, le na časniku Delo so se pred dvema letoma odločili ta dogovor spregledati in so predčasno začeli objavljati serijo intervjujev z nagrajenci. Sicer je to legitimna pravica medija, ki je prišel do novice, ki je pomembna za javnost, da jo pač prvi objavi, prav kulturna in spodobna pa taka poteza vendarle ni.

Jasno pa je tudi, da je na Slovenskem neko skrivnost, ki zadeva javno življenje, nemogoče dva meseca zadržati v tajnosti.«

No, imen letošnjih nagrajencev širša javnost še vedno ne pozna, pa je od njihove potrditve minilo že dva meseca. Dokaz, da zadeva deluje …

»V ožjih kulturnih krogih in v medijih za letošnje nagrajence bolj ali manj že vedo. Konec koncev, že če nagrajenci obvestijo svoj najintimnejši krog sorodnikov in prijateljev, je to že kar nekaj ljudi, potem so tu službe, ki pripravljajo vse potrebno za nagrade in podelitev samo, tu so avtorji almanaha, ki izide ob podelitvi, ekipa, ki v Kranju pripravlja razstavo o nagrajencih, tudi novinarji lahko izvedo za nagrajence, če nas vprašajo. Seveda informaciji dodamo prošnjo, naj jo zadržijo zase in se na intervjuje in objave predhodno zgolj pripravljajo. Nas Delova »nespodobnost« ni omajala do te mere, da bi spreminjali način objave, lahko pa spremembe uveljavi naslednji upravni odbor.«

Mar nagrajencem ne naročite, naj veselo novico zadržijo zgolj za ožji družinski krog in prijatelje?

»Seveda jih prosimo, naj novico o nagradi zadržijo v kar se da ozkem krogu. Predvsem pa jih prosimo, naj tega predhodno ne pripovedujejo v javnih medijih.«

V zadnjih letih z Upravnim odborom Prešernovega sklada uspešno sodeluje tudi Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju, v kateri letos že tretje leto dan po podelitvi pripravljajo razstavo nagrajencev, po lanski premieri bo letos drugič teden dni kasneje na sporedu srečanje z nagrajenci v Avli Mestne občine Kranj … Lansko jesen je Upravni odbor imel v kranjski Mestni hiši celo eno od svojih sej …

»Sodelovanje z Galerijo Prešernovih nagrajencev in Gorenjskim muzejem se je začelo že v času prejšnjega odbora. Vsako leto so potem decembra pripravili razstavo likovnega nagrajenca tistega leta. Ko sem nastopil mandat v sedanjem odboru, se je z idejo, da bi poglobili sodelovanje med odborom in galerijo, name obrnil umetniški vodja galerije, gospod Marko Arnež. Zakaj pa ne, saj se ima Kranj utemeljeno za Prešernovo mesto, navsezadnje je bilo tu pesnikovo zadnje delovno mesto in v Kranju je našel tudi svoje zadnje počivališče. Začeli smo intenzivno sodelovati in tudi letos bo že dan po podelitvi v Kranju odprtje razstave letošnjih nagrajencev, ki jih bodo v Kranju na srečanju z naslovom Shod muz na kranjskem Parnasi gostili teden dni kasneje. Lani je srečanje »kranjskih muz« odlično uspelo, igralka Saša Pavček je pred polnim avditorijem vodila pogovorni večer z vsemi nagrajenci.

Iz naslova tega sodelovanja je lani prišla še pobuda, da bi naš Upravni odbor eno od svojih sej imel v Kranju. Tako smo prvo sejo po končanem javnem razpisu, na kateri smo pregledali predloge za nagrade, ki so prispeli v letu 2011, pripravili v Renesančni dvorani kranjske Mestne hiše. Štiriletni mandat pa naj bi naš Upravni odbor simbolično zaključil na pomlad v Vrbi.«

Letos spomladi se Upravnemu odboru Prešernovega sklada, katerega predsednik ste, izteka štiriletni mandat. Boste kandidirali tudi za novo sestavo odbora?

»Državni zbor lahko praviloma ponovno za štiri leta imenuje vse dosedanje člane odbora, ki potem na konstitutivni seji izvolijo svojega predsednika. Kako se bo odločil novi državni zbor, ne moreva vedeti, če pa vprašate mene, bi se sicer pustil imenovati v novi odbor, zagotovo pa ne bi hotel biti še en mandat njegov predsednik. Predvsem sem mnenja, da bi bilo prav odbor sestaviti iz petnajsterice povsem novih ljudi, saj ima to telo vendarle moč in pravico, da vsako leto odloči o tem, kdo so ta čas najboljši umetniki v državi. Vsak izmed te petnajsterice ima namreč nek svoj bolj ali manj izoblikovan estetski nazor, mnenje, ki ga je uveljavljal zadnja štiri leta. Mislim, da je prav, da se na tako pluralnem področju dela, kot je umetnost, ta kriterij, ta merila vsake toliko časa nekoliko spremenijo, zamenjajo. Prav je, da pridejo novi ljudje in z njimi drugačni pogledi in razmišljanja. Kar se funkcije predsednika tiče, pa je najbrž podobno kot pri vseh drugih tovrstnih telesih, večina dejanskega operativnega dela obleži na plečih predsednika. Zame to sicer ni ne vem kakšna huda muka, posebej zdaj, ko sem upokojen, je pa zagotovo velika odgovornost. Povem vam, da priprava vsakoletne slavnostne podelitve Prešernovih priznanj v Cankarjevem domu res ni preprosta zadeva.

Saj veste, kako je pri nas na Slovenskem. Dve stvari sta, na kateri se spozna vsaj dva milijona Slovencev: nogomet in proslava ob podelitvi Prešernovih nagrad, pri prvem imamo dva milijona selektorjev, pri drugi pa prav toliko režiserjev. Vsakokratna prireditev ob podelitvi Prešernovih nagrad razdeli javnost, polovica je navdušena, druga polovica pa je do prireditve skrajno kritična. To se ponavlja iz leta v leto in tudi nam s tem ni bilo prizaneseno. Zato dogodek vsako leto pripravljam z zavestjo, da bo šel mnogim v zobe in da bo dva milijona ljudi imelo svoje mnenje o tem. Štiri leta odločati o tem je najbrž dovolj. Odbor ima med nalogami tudi to, da pripravi in organizira proslavo, in spet je predsedujoči tisti, ki mora najti režiserja, kar pa ni najlažji opravek na svetu, to moram že reči.«

Bi si mislil, da se režiserji pulijo za režijo take prireditve …

»Ne pretirano. Verjetno prav iz razloga, ki sem ga prej omenil. Kajti režiserji se dobro zavedajo, da ne bodo le pod budnim očesom strokovne javnosti, kot so, kadar režirajo v gledališču ali režirajo film, ampak bodo pod budnim očesom celotne slovenske javnosti. Zato je potrebno kar precej dogovarjanja, preden režiserja prepričam, da tudi Prešernovo slavje vendarle sodi v najeminentnejšo zvrst režijskega dela.«

In to zagotovo za zelo dober denar?

»Denar je, vsaj mislim, kar soliden, najbrž pa nekoliko nižji kot za režijo gledališke predstave. Režiser se tudi na taki predstavi lahko predstavi s presežkom. Z dosedanjimi režiserji in režiserko sem bil več kot zadovoljen, čeprav so se zelo razlikovali med seboj. Letos podelitev režira Matjaž Pograjc pod naslovom Kultura? Ja, prosim!. Lahko si obetamo nekaj v prepoznavnem Pograjčevem slogu. Za razliko od nekaterih prejšnjih režij, ko je bilo več videa, bo tokrat na odru veliko več živega dogajanja.«

O čem boste spregovorili na tokratni slovesnosti v Cankarjevem domu?

»Moj tokratni govor bo neke vrste obračun in poročilo za minula štiri leta. Tempiran in ubran bo kot predsednikovo poročilo o štiriletnem podeljevanju Prešernovih nagrad. Seveda to ne bo statistično finančno računovodska bilanca, ampak bom govoril o stvareh, za katere pri kulturi in umetnosti gre.«

Pred letom in pol ste se upokojili, to pomlad zaključujete mandat v Upravnem odboru, mar to pomeni, da je na vaši delovni mizi kakšna knjiga iz francoske literarne zakladnice, namenjena prevodu?

»Tako je. Po upokojitvi imam več časa za druge dejavnosti, v prvi vrsti pa se vračam k svoji prvi ljubezni, k literaturi in prevajanju. Tako imam kar naprej nekaj na delovni mizi, grem tako rekoč iz prevoda v prevod. Lani je izšla Stendhalova romansirana avtobiografija z naslovom Življenje Henryja Brularda, za katere prevod sem prejel tudi Sovretovo nagrado. Poleg tega sem lani prevedel še Stendhalov posmrtno objavljeni roman Medenka, pred kratkim pa tudi obsežno teoretsko knjigo iz francoščine, Blanchotove eseje pod naslovom Literarni prostor. Zdaj sem se dogovoril z Mladinsko knjigo, da za zbirko Veliki evropski romani znova prevedem Stendhalov roman Parmska kartuzija. Poleg tega sem aktiven tudi kot član komisije za dodelitev štipendij iz knjižničnega nadomestila pri Društvu slovenskih pisateljev, sem pa tudi predsednik strokovnega sveta SNG Drame Ljubljana, tako da mi takih in drugačnih izzivov res ne manjka.«