Prešernova filozofija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 31. januar 2012 / 06:00

Snovanja pred Prešernovim dnevom 2012 spet v celoti odpiramo Prešernu in prešernoslovju. V čast nam je tudi, da lahko v njih kot prvi objavimo nova prevoda dveh Prešernovih pesmi v nemščino: Kam in Pevcu. Prevedel ju je Klaus Detlef Olof.

»Tukaj počiva Franc Prešeren, / nejeveren in vendar veren.« Tako je pesnik v duhoviti domislici za svoj lastni nagrobni napis povzel svojo vero. V štirivrstičnici Kar je, beži, pa je po svoje povzel svojo življenjsko filozofijo: »Kar je, beži; / al beg ni Bog? / ki vodi vekomaj v ne-bo, / kar je, kar b'lo je in kar bo.« V tej heraklitsko-heglovski misli v verzih je ubesedil večnost spreminjanja in minljivost vsega, kar je. Prešeren seveda ni bil filozof, najdemo pa v njegovih pesmih izjemno globokoumna mesta, kjer se na pesniški ravni sooča z izrazito modroslovnimi vprašanji. Najbolj imeniten primer modroslovne pesmi pa je gotovo v nemščini napisana elegija Matiji Čopu v spomin (Dem Andenken des Matthias Čop, 1835). Navajamo jo v prevodu Otona Župančiča iz leta 1950.

V tej silni pesmi, ki jo sicer komaj kdo pozna, je Čopova smrt prikazana tako rekoč kot poetično-filozofski fenomen in ne kot kaka banalna in grozno zadušljiva utopitev. Pesnik najprej v treh tercinah zariše naravni oder, na katerem se to dramatično dejanje odigra. »Večernih žarkov mila rumenina / zlatila je dobrav zelenje zorno, / v ozadju za planino je planina // gorenjska dvigala greben uporno, krog sebe slišal si šumljati Savo, / zaupaj mi! je vabil val zgovorno; // vrh tebe jadrali so čez višavo / oblakov beli kosmi; razigrana / vzkipevala so prsa v slast ti zdravo.« In zdaj, ko bi moral slediti kak medicinski oziroma mrliškoogledniški opis utopitve, beremo nekaj povsem drugega. »Nič nisi slutil, da je pot končana; / svetovni duh iz luči je srebrne / odposlal genija, naj med svetle zbrane / te pelje brate, kadar iskro utrne / v vodovju najčistejšega kristala, / da vsa se čista spet k praluči vrne.«

Kot da bi smrti sploh ne bilo! V trenutku, ko bi morala nastopiti in opraviti svoje delo, je v dogajanje posegel Heglov svetovni duh. Nad Savo je poslal Genija z naročilom, naj prestreže Čopovo dušo in jo kakor nikdar ugaslo iskro ponese nazaj v večno krajino Praluči. Dokler je bila ta življenjska iskra v Čopovem telesu, je to živelo; ko ga je zapustila, je telo sicer potonilo, a iskra ni ugasnila. Šinila je tja, od koder je prišla. Smrti v duhovnem smislu sploh ni bilo. Prešeren se je tu poistovetil s tisto staro filozofsko držo, ki je bila pri srcu tudi mnogim drugim romantikom in se ji reče panteizem. To je naziranje, ki uči, da sta Bog in narava eno, da stroge ločitve med enim in drugim sploh ni, da duhovno preveva snovno. Filozof Spinoza je tak pogled na svet povzel v znameniti miselni formuli Deus sive natura, Bog ali narava.

V Literarnih šalah po zgledu Augusta Wilhelma pl. Schlegla iz leta 1833, ki so bile prav tako spesnjene v nemščini (očitno je bil ta jezik Prešernu za izražanje filozofskih pogledov primernejši od slovenskega?), sta dva kvarteta, ki izražata podobno misel. »V morja globini, na zemlje širjavi, / v ozračju stvar s stvarjo se samo spaja / sorodno – nas pač misel ta obhaja – / in če privlačita se po naravi. // Ne družijo se z gnojnico bleščavi / kristali, rja zlatu ne ugaja; / na čistih se umazanost razkraja, / sledi se brž zgube, lesk se popravi.« Tu gre, kakor je bistro razbral dr. Jože Kastelic (v knjigi Umreti ni mogla stara Sibila, 2000), za novoplatonsko idejo enotnosti in sorodnosti, po kateri so človeško, božansko in vesoljno eno. Človekova duša se po smrti, ki je v bistvu sploh ni, združi z duhom, ki preveva ves svet. Ali, rečeno bolj preprosto, po krščanski ljudski veri: telo se vrne v zemljo, duša gre pa v nebesa (ali pekel). Pri Prešernu najdemo tudi drugo možnost, v sonetu Matiju Čopu, ki uvaja Krst pri Savici (1836). Tu pravi, da je pokopal »ko Črtomir ves up na zemlji sreče … srce veselo, in bolno, trpeče / vpokoj'le bodo groba bolečine.« Pesnik je torej sam v sebi nihal med obema možnostma: po eni ni po smrti nič, po drugi se duša z ladjo Genija zapelje v vesoljno krajino Praluči. Če bi nam bila dana izbira med obema, bi gotovo ne bila prav težka.

Pevcu

Kdo zná

noč tèmno razjásnit', ki táre duhá!

Kdo vé

kragúlja odgnati, ki kljúje srcé

od zóra do mráka, od mráka do dné!

Kdo učí

izbrísat' 'z spomina nekdánje dní,

brezúp prihódnjih oduzét' spred očí,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kakó

bit' óčeš poét in ti pretežkó

je v prsih nosít' al pekèl, al nebó!

Stanú

se svôjega spómni, tŕpi brez mirú!

Dem Sänger

Wer macht

die dunkle Nacht hell, die der Geist qualvoll wacht!

Wer wehrt

dem Habicht, der nächtens am Herzen dir zehrt,

der morgens bis abends die Qualen noch mehrt!

Wer bezwingt

das Vergangne, das jeden Gedanken durchdringt,

das Künftge, das nurmehr Verzweiflung dir bringt,

die Leere, in der das Heute versinkt!

Wie hoch,

Poet, du auch strebst, allzu schwer trägt doch

deine Brust an des Himmels, der Hölle Joch!

Sei du

deines Standes bewusst und duld' ohne Ruh!

Iz slovenščine / Aus dem Slowenischen von Klaus Detlef Olof