Bolezen, kaj si nam naredila (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. januar 2012 / 06:00

Medtem ko nama njegova sestra postreže s kavo, tudi pove, da ima še zmeraj občutek kot bi bila sirota. Ne pomni, da bi bila kdaj deležna materine pozornosti, čeprav je ta Branka nenehno crkljala in ga klicala z ljubkovalnimi imeni. Tudi takrat, ko je njen zakon doživel polom in je prišla domov po razumevanje, ga ni dobila. Mama se je obnašala nemogoče, v bistvu se je bala, da bi bila hči morda noseča, vnuk pa bi v ustaljen hišni red prinesel preveč nemira.

»Sestro sem imel rad,« doda še Branko. »Zmeraj mi je odstopila kakšen košček čokolade, ki sem jo oboževal. Mama pa mi je ni pustila jesti, ker naj ne bi bila dobra za mojo bolezen.«

Branko je končal osnovno šolo, njegova mama pa je določila, da bo še malo počakal, preden se bo vpisal v kakšno srednjo šolo ali šel delat. To, slednje, mu ni preveč dišalo, toda mami se ni upal ugovarjati. Prvo leto so bratje dali mir, potem pa so pričeli mami groziti, da tako ne gre več naprej, da oni ne bodo Brankova varuška, če se njej kaj zgodi. Da se mora izučiti kakšnega poklica.

»Nekega dne me mama preseneti z novico, da se je vpisala v šoferski tečaj. Da si bo potem kupila tudi avto, s katerim me bo vsak dan vozila v šolo in nazaj. Do Kranja sicer ni daleč, dobre pol ure vožnje, žal so bile avtobusne zveze nemogoče in bi moral ostati v internatu, če mami ne bi padla na pamet genialna zamisel. Določila mi je, da se vpišem na vrtnarsko, kar sem iz dna duše sovražil. Res je, da je bil moj vrt doma lepo urejen, vendar si nisem predstavljal, da bi lahko imel z zemljo opraviti osem ur na dan - in to celo življenje. Sovražil sem sovaščane, ki so me klicali k sebi, da sem jim urejal vrtičke. Za ure in ure dela so mi potem porinili v žep kakšen tolar. Naj povem, da v času šolanja nisem imel nobenega prijatelja, mama je bila zelo stroga in nestrpna, če se nisem takoj po pouku pojavil na parkirišču. Mudilo se ji je domov, saj je zaradi mene pustila delo, pogosto se ni niti preoblekla, da je v avtu smrdelo po tistem, s čimer se je trenutno ukvarjala. Jo pa moram pohvaliti! Izpit za avto je naredila v prvem roku, žal je nehala voziti tisti trenutek, ko sem šel zadnjikrat v šolo. Nekaj časa sem potem delal kot varnostnik v podjetju, v katerem je bil zaposlen brat, a so me med kontrolo našli, da sem ponoči spal, dobil sem dva opomina, pri tretjem so mi dali knjižico. 'Že mora biti tako prav,' je rekla mama, ko sem ji povedal. Odločila se je, da bomo na eni od njiv zasadili zelenjavo, katero bom prodajal na tržnici oziroma pri gostilničarjih. Prvo leto je bilo super, potem pa je mama zbolela za hudo boleznijo, obležala in kmalu umrla. Takrat mi je bilo tako hudo, da sem doživel živčni zlom. Mama mi je bila tudi prijateljica, svetovalka in tolažnica, življenja brez nje si nisem mogel več predstavljati. V bolnišnici sem bil več kot pol leta, medtem sem enkrat delal tudi samomor. Pri drugih na oddelku sem nafehtal tablete, dodal še svojo zalogo ter jih poplaknil z domačo slivovko. Komaj so me rešili. Več mesecev sem bil kot rastlina, za nikogar se nisem zmenil, strmel sem v prazno, ničesar nisem občutil, ničesar si nisem želel. Medtem ko sem bil na zdravljenju, se je domov preselila sestra. Tako so sklenili bratje in ona - brez mene. Mene pravzaprav ni nihče niti vprašal, če lahko. Vrnitev pod domačo streho zato ni bila lahka. Kljub močnim pomirjevalom sem se zavedal, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Bil sem popolnoma nemočen - kot dojenček. Nisem si znal pripraviti niti kave, kaj šele, da bi vedel, kje je moja omara, v kateri je mama hranila moje perilo in obleko,« pripoveduje Branko in – sem in tja mu oči zalijejo solze.

Njegova sestra Mira, ki je naju občasno prišla pogledat, ga je ob tem potrepljala po ramenu, no, no, Branko, a smo se tako dogovorili, mu reče ter počaka, da si obriše solze.

Za trenutek prisede k nama, in ko čakava, da se Branko uredi, vskoči v pripoved tudi sama: »To, da sem imela za seboj polom zakona, da sem potem begala od enega moškega do drugega, sem vam že povedala. Končno sem srečala pravega, s katerim sva se odločila, da zaživiva (brez poroke) skupaj. Da me ima partner res rad, sem spoznala v trenutku, ko sem mu povedala, da bom morala skrbeti tudi za brata. Res nama ni bilo lahko! Bratje so se zaradi moje obveznosti odpovedali dediščini, prodali smo kos zemlje, da sem dobila nekaj denarja, s katerim smo preuredili hišo, ki je bila v zelo žalostnem stanju. Še dobro, da je bil takrat brat v bolnišnici, ker ne bi imel kje živeti! Ko se je vrnil domov, je bilo nekaj časa nemogoče težko! Bil je kot majhen otrok, za vsako figo se je jokal, nenehno je hodil za menoj, morala sem ga držati za roko, ga crkljati in se z njim pogovarjati. Kot vidite sami, je od mene precej večji, težji, počutila sem se kot v brezizhodnem položaju …«

(Se nadaljuje)