Otroci niso dovolj močni, da bi se lahko uprli

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. januar 2012 / 06:00

Konec lanskega leta so v javnosti odmevala razkritja spolnih zlorab otrok, tudi na Gorenjskem. O tem, kako jih doživljajo žrtve in njihovi svojci, kako jih preprečiti in kako ravnati, če jih odkrijemo, smo se pogovarjali s psihologinjo radovljiškega Centra za socialno delo Barbaro Otoničar.

Kam se po vaših izkušnjah otroci, žrtve spolnih zlorab, najpogosteje zatečejo po pomoč?

»Otroci zelo redko sami spregovorijo o spolni zlorabi. Mlajši otroci pogosto niti ne vedo, da je ravnanje storilca napačno, lahko mislijo, da se takšne stvari dogajajo vsem otrokom. Pri starejših otrocih je pogost občutek, da za to, kar se jim dogaja, vsi vedo, a nihče nič ne naredi. Menijo, da so za zlorabo sami krivi, da je z njimi nekaj narobe, močno se sramujejo. Če se vseeno odločajo, da bi nekomu zaupali, najprej preverjajo, kako bomo odrasli odreagirali. Če začutijo, da nas ta tema vznemirja in da je večja verjetnost, da bomo verjeli storilcu, večinoma zaključijo, da je bolje, da o zadevi ne govorijo več. Pogosto se tudi zgodi, da otroci govorijo o drugih težavah v družini (npr. pretirani strogosti staršev, psihičnem nasilju) in upajo, da bomo nekako odkrili, kaj se jim dogaja, ter jih zaščitili. O spolni zlorabi otroci lažje kot s starši spregovorijo ali jo vsaj nakažejo nekomu zunaj družine – pogosto so to šolski delavci, ki jim zaupajo. Nezlorabljajoči starš to lahko doživi kot razočaranje, vendar se mora zavedati, da ga otrok najverjetneje na ta način ščiti – želi mu prihraniti skrbi in bolečino.«

Kdo so tisti strokovnjaki, ki v takšnih primerih pomagajo in kdaj se vključijo?

»Pomagajo lahko različne strokovne službe – od centrov za socialno delo in zdravstvenih domov do različnih nevladnih organizacij. Bistveno je, da ima tako otrok kot starš(i) ali oseba, ki se ji je otrok zaupal, ustrezno podporo. Če nam otrok kot staršu zaupa, kaj se mu je zgodilo, je pomembno, da mu zagotovimo, da si bomo tudi zase poiskali pomoč. Na ta način otroka razbremenimo zaskrbljenosti za nas.«

Kako ravnate, ko vam prijavijo zlorabo otroka?

»Najpomembnejša je takojšnja zaščita otroka. Kako to narediti, je odvisno od situacije. Pri zlorabah znotraj družine, ki jih je največ - okoli 80 odstotkov - je optimalno, če drugi starš (ali oba starša, če gre za zlorabo s strani kakšnega drugega družinskega člana) otroku verjame in mu zmore nuditi ustrezno podporo. Policija s svojimi ukrepi domnevnemu storilcu lahko prepreči, da bi ogrožal žrtev. V tem primeru otroku ni potrebno menjati okolja, šole, prijateljev … Žal pogosto stvari ne tečejo tako gladko in se mora od doma umakniti otrok (npr. v krizni center za otroke in mladostnike) ali pa otrok skupaj z mamo (varna hiša, materinski dom).«

Kakšni so po vaših izkušnjah najpogostejši odzivi na zlorabo: žrtve, njene družine, okolja?

»Če otrok komu zaupa o spolni zlorabi, najpogosteje prosi, da ta oseba ne pove nikomur drugemu. Odrasli mu moramo ob tem zagotoviti, da mu verjamemo. Da ga bomo zaščitili. A da je nujno, da zlorabo prijavimo, saj se to ne sme več dogajati. Nadaljnji odziv otrok je najbolj odvisen od odziva njihovih staršev. Če se starši zaradi lastne stiske ne zmorejo soočiti z zlorabo, bodo otroku direktno ali subtilno dajali sporočila, da bo družina zaradi njega razpadla, da jim je povzročil grozno sramoto, da je njihovo življenje sedaj uničeno in podobno. Otroci največkrat psihično niso zadosti močni, da bi to lahko prenesli. Od staršev so dobili življenje in že kot dojenčki so se naučili, da je njihovo preživetje odvisno od staršev. Bojijo se, da bi bili ločeni od staršev. Navezanost na starše je tako nujna za preživetje, da ostaja tudi v najbolj dramatičnih razmerah. To je eden glavnih razlogov, da otroci zlorabo navzven kasneje pogosto zanikajo, krivdo za zlorabo pa pripišejo sebi. Poleg tega otrok vidi, da je npr. oče lahko zabaven, da se je z njim prijetno igrati, da ga ima mama rada. Otrok torej sklepa, da če oče z njim počne umazane stvari, je to zato, ker je otrok sam »umazan«. Oče, ki je dober, tega sicer ne bi počel. In tako zlorabljeni otroci pogosto zagovarjajo svoje starše.«

Pogosto se v javnosti razvijejo debate o tem, kdaj otroku oziroma mladostniku, ki spregovori o spolni zlorabi, verjeti. Kakšne so vaše izkušnje?

»Ob razkritju zlorabe je najpomembnejše, da otroku verjamemo. Otrok, ki je žrtev, pogosto doživlja hude občutke krivde, zato moramo ob njegovem razkritju vedno znova poudarjati, da ni bil on kriv, da se je to zgodilo. Krivda je vedno storilčeva. Obstaja neka zelo majhna možnost, da si otrok kaj takšnega izmisli. Je pa to izjemno redko v primerjavi s tem, kolikokrat otroci povedo resnico, pa se jim ne verjame. Če si kakšen otrok kaj takšnega izmisli, je to znak, da ima resne težave in da nujno potrebuje pomoč. Lažne informacije o spolnih zlorabah otrok so največkrat izrečene s strani odraslih, ne pa s strani otrok.«

Spolna zloraba za otroka ali mladostnika pomeni travmatično izkušnjo, ki ga zaznamuje za vse življenje. Kako svetujete žrtvam, naj se z njo spopadejo?

»Žrtve, ki so medtem že odrasle, imajo največkrat eno samo željo – da bi storilec priznal, da žrtev ni bila slab otrok, ampak da je za zlorabo odgovoren on. Verjamem, da bi za žrtev to pomenilo veliko olajšanje, vsaj trenutno. Žal ne poznam nobenega primera, kjer bi se to uresničilo. Bojim se tudi, da ne bi bilo dovolj. Spolna zloraba je travmatična izkušnja in kot taka pusti trajne posledice, ki negativno vplivajo na življenje žrtve in na njene odnose z drugimi ljudmi. Kar pomaga, je kvalitetna psihoterapija, včasih so potrebna tudi zdravila.«

Je otroka pred zlorabami mogoče popolnoma zavarovati?

»Če se odrasli odloči, da bo zlorabil nekega konkretnega otroka, mu bo to najverjetneje tudi uspelo. Otroci niso psihično dovolj močni, da bi se odraslemu lahko uprli! Lahko pa se naučijo prepoznati nevarnost in se ji pravočasno izognejo. Najbolj pomembno je, da otroke vzgajamo v sproščenem vzdušju in da smo sami toliko odprti, da se otroci z nami lahko pogovarjajo o vseh stvareh, tudi o spolnosti.«

Kako, kdaj?

»Starosti primerni pogovori o normalni spolnosti, v trenutkih, ko se za to spontano ponudi priložnost in v obsegu, ki nam ga otrok sam nakazuje, so predpogoj, da se z otroki pogovarjamo o spolnih zlorabah. Lahko se namreč zgodi, da predvsem mlajši otroci več vedo o zlorabah kot o prijetnem. To ni v redu, ker potem spolnost povežejo z nečim strašnim. Pogovarjanje o spolnih zlorabah je torej pomembno ne samo zato, da otrok zlorabo prepozna, ampak tudi zato, da ve, da se doma o tem sme govoriti. Da so vprašanja dobrodošla. Da ni tem, ki se jih starši ustrašijo. Dobro je, da otroci dobijo sporočila, da je njihovo telo le njihovo, da so prijetne skrivnosti v redu, druge ne in da se vedno lahko pogovorijo z osebo, ki ji zaupajo. Glede na raziskave, je to zadnje najbolj učinkovito.«

Pravite, da se otroci v stiski pogosto obrnejo na druge, ne na starše.

»Otroci, še posebej pa mladostniki, se v primeru resnih težav največkrat obrnejo na neko drugo osebo, ne na starše. Kot sem že omenila, je staršem to težko razumeti in so pogosto prizadeti. Otroci pa to počnejo po eni strani zato, ker staršem hočejo prihraniti bolečino, po drugi strani pa jim storilec pogosto grozi, da staršem ne smejo povedati. Če otroke po tem sprašujemo, zakaj niso najprej povedali nam, jim vzbujamo še dodatne občutke krivde.«

Kaj pa storilci? Drži, da so to pogosto ljudje, ki so bili v otroštvu tudi sami zlorabljeni?

»Drži, vendar to ne pomeni, da so storilci spolnih zlorab kriminalci, psihiatrični pacienti ali kaj podobnega, kar pogosto zasledimo v fantazijah staršev. Resnica je daleč od tega. Velika večina storilcev je videti čisto »običajno«. Navadno imajo svojo družino, so zaposleni, delajo kot prostovoljci, so člani raznih organizacij … Starši jih pogosto občudujejo, ker tako dobro znajo ravnati z otroki. In kadar nek otrok spregovori o zlorabi, so pogoste reakcije drugih staršev v smislu: gotovo gre za pomoto, ta človek česa takega že ne bi storil ...«

Klasična predstava ljudi je tudi, da so storilci moški, žrtve pa deklice.

»Glede storilcev to drži skoraj 90-odstotno. Ženske kot storilke se v različnih virih navajajo med 12 in 2 odstotkoma. Pogosto zlorabljajo skupaj z moškim. Zavedati pa se moramo, da so tudi dečki zelo pogosto žrtve spolnih zlorab. Vendar jim je o tem še težje govoriti kot deklicam. Spolne zlorabe dečkov so velikokrat bolj nasilne. Storilec ne uporablja božanja, ampak se usmeri direktno na genitalije. Telo odreagira, kljub temu da otrok trpi. In potem se to, da je imel deček erekcijo ali da je doživel orgazem, razlaga tako, da je užival. V orgazem je bil prisiljen!«

Kako se storilci odzovejo na prijavo zlorabe? Se, če so zanjo obsojeni, lahko kdaj vrnejo v običajno življenje?

»Kljub statistikam, ki pravijo, da je spolno zlorabljenih vsaj 10 odstotkov deklic in 3 odstotki dečkov, je prijavljenih zelo malo primerov zlorab. Še manj storilcev je pravnomočno obsojenih, saj je največkrat zlorabe težko dokazati. V meni poznanih primerih, kjer je do obsodbe prišlo, še nisem doživela, da bi kakšen storilec zlorabo priznal. Zanikanje ostaja tudi med prestajanjem zaporne kazni in po njej. To hkrati pomeni, da storilci ne sprejmejo terapevtske pomoči in ne razrešujejo svojih globokih težav, ki so jih pripeljale do tako skrajno neustreznih dejanj. V običajno vsakodnevno življenje se vrnejo, stiki z otroki pa morajo potekati na otrokom varen način.«