Srečanje, ki ga ni bilo

Na 22. julija 1846 je dr. France Prešeren prejel dve čudoviti pismi. Njuno vsebino je proslavil s prijateljema fotografom in izumiteljem Janezom Puharjem in slikarjem Leopoldom Layerjem. Pesnika sta oba tudi portretirala. Srečanje treh pomembnih Kranjčanov bi lahko postalo tradicionalno.

Baročni slikar Leopold Layer in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar sta se ustavila na glavni kranjski ulici pod oknom meščanske hiše, ki se danes prav tako kot ulica, v kateri stoji, imenuje po tistem, ki sta ga poskušala priklicati: »Oj, France. A s' tle?«

Nič. »France, a s' doma?«

Okenski krili se počasti odpreta. Ven pogleda dolgolasa glava. Naš vselej čaščeni pesnik France Prešeren: »Pozdravljen Janez, kako kaj zdravje, pa ti Polde? Danes dam jaz za liter.«
Da sta v redu, mu odvrneta prijatelja in sprašujeta naprej, če je res, kar se govori po mestu … In vprašani nadaljuje, da je res, da je z Dunaja dobil pismo, v katerem so mu na njegovo šesto prošnjo vendarle odobrili odprtje lastne odvetniške pisarne v Kranju. S taistega Dunaja je prišla še ena, kot se je kasneje izkazalo tudi za Slovence zelo pomembna pošta: cenzurni urad je namreč Prešernu dovolil izdati Poezije. »Tretje kitice … edinost, sreča, sprava … ne smem objaviti, zato sem se odločil, da Zdravljice sploh ne bom tiskal.«

»To pa moramo proslaviti, pojdimo k meni, kakšen liter se bo že našel,« napove slikar Leopold Layer. Pesnik, že po tradiciji takoj za stvar, pa je predstavil še svojo spremljevalko Julijo Primičevo. »Mati in oče sta šla nekam na Dolenjsko, pa je Julija sama doma in sem jo kar k sebi povabil.«

Druščina se kmalu izpred hiše, v kateri bo sicer le dobri dve leti pravde pisal Prešeren, odpravi po ulici navzdol in na Glavnem trgu desno proti Layerjevi hiši. Pesnik je spotoma Layerju privolil tudi v portretiranje, prijatelj Puhar pa naj bi ga še fotografiral. Za njimi je kljub kislemu vremenu krenilo tudi nekaj kulturnim dogodkom predanih Kranjčanov.

Zgodba je v resnici neverjetna in se tudi ni nikoli zgodila. Že res, da so bili trije veliki Kranjčani štirinajst let sodobniki, a je najstarejši Leopold Layer (1752–1828), umrl, ko France Prešeren (1800–1849) še ni imel osemindvajset let, najmlajši od vseh treh, Janez Puhar (1814–1864) pa je bil še paglavec pri štirinajstih. »Zato smo si preprosto dovolili domišljijski poseg v zgodovino slovenske kulture in srečali tri pomembne Kranjčane v hiši umetnosti Layer. Dejstvo, da Prešerna za časa življenja niso portretirali, je bila še dodatna spodbuda, da »uporabimo« Layerja in Puharja,« je povedala Petra Puhar Kejžar, ki je pred leti tudi prišla na idejo na nekoliko drugačen način praznovati 22. julij kot datum, ko je Prešeren dobil že omenjeni dve dovoljenji.

Tako v okviru družinskega podjetja Atelje Puhart s sodelavci letos že tretjič s kulturnim dogodkom zaznamuje ta datum. Prvič s skupino Tantadruj in uglasbitvami Prešernovih pesmi, drugo leto s kvartetom saksofonov, ki se je predstavil s praizvedbo uglasbitve pesmi Povodni mož, letos pa s srečanjem, ki ga pravzaprav nikoli ni bilo. »Ideja je kaj hitro dobila tudi svojo vsebino. Prešerna že nekaj let odlično oživlja Bojan Bešter, Julija je njegova soigralka iz BB Teatra Ines Maleševič, v vlogo Layerja sem pritegnila odličnega portretista Mitjo Bokuna, tudi v vizualni podobi odličen Puhar pa je bil Bojan Pretnar,« dodaja Puhar Kejžarjeva, tokrat tudi v vlogi žlahtne meščanke, Tereze Layerjeve, prepričana, da bodo prihodnje leto tudi organizirali »srečanje« pomembne trojice in seveda dodali še kakšno novo idejo.

Druženje Prešerna, Layerja in Puharja se je nadaljevalo na vrtu Layerjeve hiše, kjer sta se slednja lotila portretiranja pesnika in njegove Julije, za slikarska stojala pa je sedlo tudi nekaj obiskovalcev, sprva pogumnejši otroci, kasneje tudi odrasli. Namišljeni Janez Puhar je tudi pridno fotografiral in občinstvu pojasnjeval enkratnost svojega izuma. »Ko sem študiral vlogo, sem prebral tudi vse o Puharju in tako rekoč naštudiral tudi njegov postopek fotografiranja na steklo,« je povedal Bojan Pretnar.

Dogodek, ki ga ni bilo, je v izvedbi njegovih tokratnih akterjev nedvomno domiseln in duhovit domišljijski prikaz nečesa, kar bi si še kako želeli zapisati v kranjsko zgodovino. Vendar to ni mogoče. Prav je zato treba upati, da bomo prihodnje leto vse tri velike Kranjčane spet imeli na kupu.