Previrantska mineštra

Ekskluzivno objavljamo recept za slovensko avtohtono jed, ki so jo te dni prvič predstavili v Državnem zboru. Delovno ime za našo mineštro je zaenkrat Previrantska mineštra.

Iz ustreznih služb, ki v naši državi skrbijo za pošiljanje predlogov za zaščito geografskega porekla avtohtonih slovenskih jedi v Bruselj, smo izvedeli, da bodo tja do sredine leta pripravili vse potrebno za registracijo Previrantske mineštre kot slovenske kulinarične posebnosti. Trenutno se menda podrobneje ukvarjajo z recepturo, ki še ni dokončno določena, saj se vpleteni v kuho te edinstvene mineštre še niso odločili, katere sestavine bodo v tem čudovitem slovenskem kotlu prevladovale in katere bodo v manjšini. V naši bratski redakciji pa smo uspeli priti do prvotnega recepta, ki so ga v osnovi pripravili v Državljanski listi Gregorja Viranta. Takole gre:

Sestavine za 4-6 oseb, če kuhamo v več loncih, lahko nasitimo tudi 90 poslancev ali celo več kot dva milijona državljanov: 4 pesti srbskega fižola (takozvani pasuljak), 100 g grosupeljskega stročnika, 6 korenčkov (sorte falusnik) in eno češpljico, dve meloni, nekaj sonca in modrega neba, 3 rdeči krompirji sorte bandiera rossa, nekaj prekmurskega graha vzpenjalca (vrste žerjav), pol pa še mal originalnega fužinskega oljčka za podmazat, dva paradižnika (vrste rajčica balkanska), 100 g Erjavih nudlnov pa še mal soli in raznih začimb.

Priprava: Najprej dopoldne oblečeni v trenirko namočimo srbski fižol v hladni vodi. Že istega dne popoldne ga stresemo na mizo in potem v 2 litra vrele vode in kuhamo kakšno urico (da ne pride do prevretja, stalno dolivamo novo vodo). Takoj mu dodamo na ostro narezan grosupeljski stročnik. Paziti moramo, da se pri tem držimo skrajno cinično in neprijazno. Če je grosupeljčan pravi, bo srbski fižol splaval na vrh. Z lahkoto ga poberemo ven in ga zavržemo. Namesto njega v nastajajočo čorbo, pardon mineštro, vsujemo ostalo zelenjavo: strankarske falusnike, eno češpljo za okus, melonici, rdeči krompir, grah vzpenjalec, paradižnik … To naj pokrito vre čez noč. Pri kotlu naj se celo noč izmenjujejo vojaki iz posamezne strankarske kuhinje, saj je vseskozi potrebno dolivati vodo in po potrebi dodajati začimbe, ki jih ponujata JJ oziroma Zoki. Zjutraj je kotel potrebno nesti na svetlo, saj mora na mineštro nujno posijati rumeno sonce, okrog lonca pa mora biti tudi modro nebo. Nikakor ne rdeča megla ali kaj preveč pozitivno slovenskega.

Ko se jed nekoliko ohladi, v nastalo godljo stresemo še Erjave nudlne, priporočljivo je, da so že nekoliko postani, in jed je pripravljena. Mogoče jo le še oplemenitimo z nekaj drobno naribanimi glasovnicami iz državnega zbora, saj te znajo delovati kot afrodiziak.