Mejni greben

Trupejevo poldne (1931 m)–Vošca (1737 m) – V zahodne Karavanke se vedno rada vračam; običajno sicer jeseni. Zadnjič smo prišli do Trupejevega poldneva, danes se bomo nanj vrnili in nadaljevali do Vošce.

Razgledni greben, kjer se ti odpre panorama od Montaža na zahodu, no, če je oprano ozračje, se vidi še dlje na zahod, pa do Kukove špice na vzhodu, je zame zadosten razlog, da se vedno znova vračam na vrhove zahodno od Kepe.

Izhodišče vzpona je vas Srednji Vrh, do koder pripelje asfaltirana, dva kilometra in pol dolga cesta. Pod vasjo, pri smetnjakih, je parkirišče. Po asfaltirani cesti se odpravimo skozi vas, kjer nas smerna tabla usmeri proti Trupejevemu poldnevu. Ta del Karavank je neoznačen. Hodimo ob potoku Jerman oz. skozi t. i. Jermanov graben. Ponekod kamnita pot skoraj ves čas poteka po senci. Potok je nekaj časa na naši desni, nekaj časa na levi strani. Po približno uri hoje bomo na svoji levi strani zagledali pastirske stanove. Čaka nas vzpon do t. i. Železnice. Do Železnice pripelje tudi 11 kilometrov dolga cesta z mejnega prehoda Korensko sedlo, cesta, ki jo odlikuje izjemna panorama. Ko dosežemo konec ceste, kjer je v kopnem običajno vedno parkiran kakšen avto, smo dosegli začetek Železnice.

Pot nas vodi proti vzhodu. Predlagam, da kar sledimo poti, ponekod celo cesti, ki nas pripelje na sedlo med Trupejevim poldnevom in Belimi pečmi. Železnica se kar vleče, pot se ves čas enakomerno vzpenja. Šli bomo mimo lovske koče, ki je na naši levi strani. Zdi se mi, da je vzpon proti sedlu, z izjemo končnega vzpona na vrh, še najbolj strm. Ko dosežemo sedlo, je na naši levi Trupejevo poldne. S sedla se odpre pogled na Maloško poldne in Kresišče. Zavijemo levo na ozko stezo, ki vodi strmo skozi rušje navzgor. Ko dosežemo predvrh, celo malce izgubimo višino in se po grebenu povzpnemo na vrh. Pred leti je bil na vrhu podor. Del skale je zgrmel na avstrijsko stran. Zdaj je na vrhu neke vrste križ, ki me je spominjal na latinske plesne ritme, kar sem zadnjič zapisala, in seveda zvonček za srečo.

Vrh nudi fantastičen razgled na greben zahodnih Karavank, na Kepo, Dovško Babo, Golico; proti jugu se odpre celotna Martuljkova skupina: Kukova špica, Široka peč, Dovški križ, Oltarji, Mala in Velika Ponca, Špik, Frdamane police, Rigljica, Rušica, Kurji vrh; Prisojnik, Mojstrovke, Jalovec, Mangart, Bavški Grintavec, Viš, Montaž; pogled proti Avstriji nam postreže celo z Velikim Klekom. Do vrha smo potrebovali dobri dve uri.

Z vrha Trupejevega poldneva sestopimo po grebenu proti Blekovi planini. Neoznačena grebenska steza je dobro vidna in poteka ob mejnih kamnih. V približno eni uri smo na Blekovi planini. Od tam še vedno sledimo mejnim kamnom naprej proti zahodu, proti Vošci. Takoj s planine se rahlo vzpnemo na sedlo pod Zajčnikom, nato pa se spuščamo do vznožja poseke. Še ne tako dolgo nazaj je vzpon potekal v okljukih čez poseko, zdaj je desno od poseke skozi gozd speljana prijetna stezica, ki pripelje na manjše sedelce tik pod vrhom Vošce. Sprehodimo se do vrha, kjer so ruševine stare pastirske stavbe. Z Vošce vidimo dodatno še Razor.

Z Vošce sestopimo po stezi in kolovozu, ki mu z lahkoto sledimo. Ko vstopimo v gozd, nas čaka nekaj strmega, razdrapanega terena, nato pa mehak travnik, ki nas pripelje do panoramske ceste, ki pelje mimo lovske koče. Nadaljujemo po cesti desno, dva ovinka, ko na levi strani ceste zagledamo strm travnik in morda celo kakšnega možica. Smo nad Jureževim grabnom, skozi katerega se bomo vrnili nazaj na Srednji Vrh. Po neoznačeni stezi sestopamo najprej čez travnik, kjer je tudi ograda. Ko pridemo do gozda, prečimo na levo stran grabna, kjer se po udobni, a ponekod precej strmi stezi spuščamo proti Srednjemu Vrhu. Na koncu gozda, kjer je zopet ograda, smo na Jureževem travniku in kmalu pri turistični kmetiji. Od kmetije do vasi sestopamo najprej po makadamski in nato asfaltirani cesti do zvestega, jeklenega prijatelja.

Nadmorska višina: 1931 m
Višinska razlika: okoli 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5