Graščina je dajala nekakšno čarobnost

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. januar 2012 / 06:00

Za Francem Ravnikarjem je več kot štirideset let dela z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Dolgoletni ravnatelj Vzgojno izobraževalnega zavoda Fran Milčinski Smlednik se je lani poleti upokojil.

Franc Ravnikar se je v začetku julija lani upokojil, po 43 letih in 10 mesecih dela v Vzgojno izobraževalnem zavodu Frana Milčinskega Smlednik v Valburgi. Dal je velik pečat tako zavodu kot kraju, v katerem živi še danes. Je tudi častni občan občine Medvode.

Se je bilo po toliko letih težko posloviti od dela v zavodu?

»Pravzaprav manj, kot sem si predstavljal. Zadnji dve leti sem imel zdravstvene težave, bil daljši čas v bolnišnici, na bolniški, sem pa ves čas sodeloval z namestnikom ravnatelja. Zanimivo, da prej v štiridesetih letih dela nisem bil v bolniški niti ene same ure. V zadnjem obdobju sem tako počasi opuščal delo in v večji meri vse posle prepuščal namestniku. Sedaj, ko sem v pokoju, kakšnega večjega sodelovanja z zavodom nimam, ne glede na to, da smo neposredni sosedje. Če pa bodo kdaj potrebovali kakšen nasvet, sem jim na voljo. Še vedno ostajam v stiku s stroko, spremljam, kaj je novega. Nekaj malega tudi predavam za šole o obravnavi težavnih učencev in sodelujem s Pedagoško fakulteto.«

V Smlednik ste prišli leta 1967.

»Bil je 4. september. Le nekaj dni prej sem dopolnil dvajset let. Nekoč je bila praksa, da si bil po končanem petletnem učiteljišču usposobljen kot razredni učitelj. Kakšnega velikega denarja doma ni bilo, štirje otroci, oče rudar, ena plača in treba je bilo v službo. Med množico oddanih prošenj, za učitelja je bilo takrat težko dobiti delovno mesto, sem dobil ugoden odgovor v Smledniku. Iz geografskega središča Slovenije, iz Vač, sem se preselil na Gorenjsko. Oditi od doma pri dvajsetih takrat ni bilo nič posebnega. Že za čas šolanja sem bil pet let v internatu v Ljubljani in šolanje je bilo zasnovano tako, da po končanem petem letniku začnemo delati - in smo začeli. Cela generacija je odšla v službo.«

Kakšni so bili začetki? Kateri predmet ste najprej poučevali?

»Začel sem kot vzgojitelj. Čez nekaj mesecev, po odhodu slavistke, sem začel v interni zavodski šoli poučevati slovenščino, nato pa sem po sedmih letih najprej nastopil funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja, nato pa še ravnatelja.«

Kako to, da ste se sploh odločili za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami?

»Že v petem letniku učiteljišča sem pri psihologiji delal seminarsko nalogo o delu s problematičnimi učenci. Ne vem, zakaj me je zanimalo. Da sem začel delati v takšni ustanovi, pa je bilo v prvi vrsti naključje. Dobil sem službo, ki mi je postajala vedno večji izziv. Bil je tako močan, da sem začel o tem področju študirati ob delu. Prvih deset let svojega dela nisem bil prepričan, da bo to moje življenjsko poslanstvo, da bom to večno počel, a sem ostal.«

Ob delu ste diplomirali iz socialne pedagogike.

»Izobraževanju nasploh dajem velik pomen. Se pa ne morem ravno pohvaliti, da sem bil na prvi stopnji pretirano vesten. Mlad si še, prednost daješ vrsti drugih obveznosti. Kasneje je bilo drugače. Ko je izšel razpis za visokošolski študij socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti, sem se vpisal. Bil sem vesten in hitro diplomiral. Verjetno sem eden prvih slovenskih diplomiranih socialnih pedagogov, ki so diplomirali pri nas.«

Ko ste začeli delati, je imel zavod prostore v Lazarinijevi graščini. Kakšni so spomini na tiste čase?

»Pravzaprav niti ne tako slabi. Za tisti čas so bili pogoji dosti dostojni. Bili so seveda popolnoma drugi normativi, slabši delovni pogoji, tudi za zaposlene. Je pa graščina dajala nekakšno čarobnost: velike sobane, velike stene, ko je pihal veter, je vse škripalo. Imeli smo lepo opremljene prostore, prijazno, toplo, tako da se še danes takratni učenci z veliko nostalgije spominjajo, da je bilo v graščini drugače. V nove prostore, čez cesto, nasproti graščine, smo se preselili leta 1991.«

VIZ Fran Milčinski ni klasična šola. Kakšna je?

»To je šola za učence zadnje triade, z rednim učnim programom, a s prilagojenim izvajanjem. To pomeni individualno obravnavo vsakega učenca, kar je mnogo lažje kot v redni šoli, ker je naš normativ do osem učencev v razredu. Dejansko lahko proučiš vsakega otroka posebej in pri tem v vsakem, ki je v strašnem sovražnem odnosu do šole, poiščeš tisto področje, ki ga obravnava, ki ga ima rad, in na tistem področju gradiš pozitivne izkušnje ter jih posreduješ tudi na druga področja.«

Kdo so gojenci zavoda? Kako bi jih opisali?

»Uradno so to otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami. To so otroci s težavami v odraščanju, ki so velikokrat pogojene z domačo situacijo, družinskimi razmerji, vpliva pa nanje še mnogo drugih dejavnikov, kot na primer neugodni vplivi okolja. Ti otroci iščejo negativno uveljavljanje. Ni jim motiv šola, dosežki v šoli in pri zunajšolskih dejavnostih, temveč bolj avanturistični dosežki.«

Kaj storiti, da bi bilo takšnih otrok čim manj?

»Pravzaprav šole že veliko naredijo. Takšnih otrok načeloma ni manj, jih je pa manj v institucijah. Močna je preventiva, v osnovni šoli imajo strokovni delavci dodatna znanja, v delo se vključujejo nevladne institucije, ki otrokom pomagajo, jih motivirajo, blažijo njihove odklone.«

Iz učencev ste skušali narediti kar se da največ. Vam je večinoma uspevalo?

»Če pogledam s časovne distance, ki je kar lepa, je bilo v letih mojega delovanja v zavodu okrog 1500 otrok. Skorajda vse še poznam po imenih, znam o njih povedati vsaj dva bistvena stavka. Lahko bi rekel, da se delo z njimi splača. Če se zaposlijo, skrbijo za svoje družine, vrnejo družbi tisto, kar jim je več dala. Rekel bi tako, da nam v dobrih petdesetih odstotkih odlično uspe, smo tem otrokom v pomoč pri odraščanju in ko dozorijo, odrastejo, nimajo nobenih težav. Res pa je tudi, da ima določen odstotek otrok še naprej manjše težave, določen odstotek pa resne in o njih žal kdaj bereš tudi v črni kroniki.«

Za svoje delo ste prejeli kar nekaj priznanj. Vam veliko pomenijo?

»Všeč mi je, da me dobro sprejema okolje. Zelo ponosen sem na to, da sem leta 2009 prejel naziv častnega občana občine Medvode, ker to pomeni, da so Medvode sprejele moje delo. Imam vrsto krajevnih priznanj, pa tudi strokovni: plaketo Frana Milčinskega in plaketo Antona Skale, ki je najvišje strokovno priznanje. So mi dragi, čeprav mi je zelo všeč tudi to, da je institucija, ki sem jo vodil vrsto let, dobila toliko različnih priznanj. Kot sem že dejal, mi največ pomeni to, da me je okolje, ki ni moje matično, sprejelo za svojega. V tem okolju preživljam tudi upokojenska leta. Še vedno mu kaj dam, če lahko, in okolje da tudi meni. Aktiven sem v krajevni skupnosti, kulturno-umetniškem društvu, turistično-olepševalnem društvu. Izredno lepe odnose imam z vasjo in vas z mano. Postala je bolj moj kraj, kot pa je to moj dejanski rodni kraj. Bolj sem se navadil gorenjskega okolja, teh ljudi, te mentalitete.«

Kako preživljate dneve?

»Včasih je dan kar prekratek. Uredil sem si vrtiček, kjer preživljam večji del dneva. Moj največji hobi je delo v naravi. Rad rešujem križanke, berem, rad bi tudi še kam šel. Na vrsto so prišli obiski, za katere prej ni bilo časa. Kakšen dan pa je namenjen strokovnemu delu. Velikih ambicij si ne morem postaviti. Zdravje me je resno opozorilo in tudi na to moram biti pozoren. Da bi le še čim dlje lahko užival v svojih hobijih.«