Zaigral sem najpomembnejše - družino

V Ljubljani so zaradi ugrabitve petnajstmesečne deklice na zapor obsodili 28-letnega Mengšana, ki ga je v nepojmljivo dejanje pahnila zadolženost zaradi odvisnosti od iger na srečo. Podobnih odvisnikov je pri nas veliko, nekateri si pomoč poiščejo pri Anonimnih hazarderjih Slovenije.

»Na časopisnih straneh črne kronike je skorajda vsak teden kakšna zgodba, pri kateri se v ozadju skriva odvisnost od hazardiranja,« pravi naš sogovornik, imenujmo ga Slavko, tudi sam odvisnik od iger na srečo, ki pa zadnja štiri leta s pomočjo društva Anonimni hazarderji uspešno kontrolira sicer težko obvladljivo bolezen. Svojo zgodbo je bil pod pogojem anonimnosti pripravljen deliti tudi z nami. Tudi 45-letni Slavko se je v sedemnajstih letih neobvladljivega hazardiranja pogosto znašel globoko v dolgovih. »V igralnicah so vedno ljudje, za katere se ve, da imajo denar in da ga posojajo. Največkrat ga posojajo kar na zaupanje, saj vedo, da je za hazarderja nekaj najhujšega, da okolica izve za njegovo navado. To so tako veliki strahovi, ki tako vplivajo na hazarderja, da bo dovolj že njegova obljuba, da bo vrnil izposojeni denar, čeprav posojevalec ve, da ga ne bo mogel vrniti. Ampak ti ljudje bodo denar vseeno posodili, ker vedo, da bo hazarder plačeval vsaj obresti, saj se zaveda, da mu toliko časa ne bo nihče nič naredil in tudi ne bo nihče nikomur nič povedal. Zelo enostaven način pritiska posojevalca denarja je, da ti pove, v katero šolo hodijo tvoji otroci. S tem ti pove vse; ali bodo pretepli tebe ali pa tvoje otroke, ali ti bodo zaplenili avto,« razloži.

Kdaj ste ugotovili, da imate težave s hazardiranjem?

»S hazardiranjem sem se prvič srečal okoli leta 1989. S prijateljem sva zgolj za zabavo in za majhne zneske začela igrati na poker avtomat. Z napredkom tehnologije so ti avtomati postali vedno bolj mikavni, jaz pa sem ob njih prebil vedno več časa, vedno bolj pogosto sem hodil nanje igrat sam. V istem obdobju sem si ustvaril tudi družino, imam dva otroka. Po približno štirih, petih letih sem prvič občutil, da je z menoj nekaj narobe. Ženo sem prosil za pomoč, vendar pri njej in v celotni družini za moje težave ni bilo pravega posluha, zato sem se umaknil v ilegalo. Po približno desetih, dvanajstih letih skrivnega hazardiranja so mi doma našli ilegalno pogodbo za posojilo denarja. Takrat sta moj oče in sedaj že nekdanja žena storila korak v smer reševanja mojega problema. Prerezali smo bančne kartice, vse finance sem prepustil ženi, oče je poravnal do tedaj nastali dolg, zato sem mislil, da sem se rešil. Ampak, ko so se finančno zadeve sanirale in sem si pridobil novo zaupanje, sem zašel na stara pota. Trajalo je toliko časa, dokler se ni žena odločila, da me zapusti skupaj z otrokoma. Tedaj se mi je podrl svet. O samomoru sem občasno razmišljal tudi že prej, a ko mi je razpadla družina, sem o njem začel razmišljati še pogosteje. Ko sem ostal sam, sem dejansko padel povsem na dno, zaigral sem tisto, kar mi je bilo najbolj pomembno, to je družino.«

Kako ste se potem rešili? Ste poiskali pomoč?

»Na internetu sem začel iskati informacije in tako prišel do društva Anonimni hazarderji. Začel sem se udeleževati srečanj skupin in tako prvič v življenju spoznal, da moja zgodba ni edinstvena, da ni tako strašno sramotna, da z menoj ni tako hudo narobe. Spoznal sem ljudi, ki so imeli podobne težave. Na začetku sem po dva, tri mesece obiskoval skupino, vmes pa znova padel v hazardiranje. Sedaj minevajo štiri leta, odkar sem bil zadnjič v igralnici. Na novo sem si postavil življenje, imam novo partnerico in se drugič poročil. Spoznal sem, da bom moral ves čas hoditi k Anonimnim hazarderjem. Spoznal sem, da imam bolezen, s katero se je treba ves čas ukvarjati, a da lahko z njo živim. Odločil sem se, da si postavljam majhne, dosegljive cilje za vsak dan posebej. Vsak dan si rečem, da danes ne bom igral. Držim se torej načel, ki jih pri Anonimnih hazarderjih priporočajo.«

Pravite, da že štiri leta niste hazardirali. Kako vam to uspeva?

»Spoznal sem, da je bil pri meni beg v igralnico v resnici beg pred problemi, ki jih nisem znal rešiti. Naučiti sem se moral kontrolirati in prepoznavati svoja čustva. Ko sem namreč enkrat padel v čustveni afekt, je bilo že prepozno. Ko sem bil odločen, da grem v igralnico, me nič ni moglo ustaviti. Sedaj imam v vsakdanjem življenju veliko varovalk; pogovarjam se z družino in s prijatelji, z denarjem ne razpolagam. Življenje sem si torej prilagodil tako, da zelo redko pomislim na igralnico. Še vedno pa kdaj pomislim, zato sem si priskrbel prepoved vstopa v vse igralnice v EU. S pomočjo takih varovalk torej lahko nadziram svoje hipne impulze, in ko afekt popusti, je bistveno lažje. V telefonu imam za take primere tudi več številk oseb, s katerimi se v takih situacijah lahko pogovorim.«

Samoprepoved obiskovanja igralnic je le začasna. Ste jo že obnovili?

»Prav pred kratkim sem želel preveriti, ali mi je prepoved že potekla, da bi si jo obnovil. S seboj sem seveda vzel ženo za primer, da prepoved ne bi več veljala in bi želel izkoristiti priložnost. Uslužbenka igralnice je ob mojem prihodu, nič nisem povedal o svojem namenu, vtipkala moja ime in priimek v računalnik in se mi zelo prijazno opravičila, da ne morem v igralnico, ker imam prepoved. Potem sem pojasnil, da želim obnoviti prepoved, in so poklicali inšpektorja, ki pa je ugotovil, da mi samoprepoved še ni potekla.«

Kako ste hazardiranje lahko skrivali pred družino, prijatelji?

»Jaz osebno sem izgubil sposobnost igranja na srečo, ker sem kompulziven, ker sem igral zaradi užitka v igri, ne zaradi denarja. Marsikomu se zdi, da je največji problem hazarderja denar, a to velikokrat ni res. Vsi kolegi v skupini imajo finančne zadeve urejene oziroma jih urejajo in se strinjamo, da je največji problem naša bolezen, s katero moramo živeti in ki se odraža v naših socialnih odnosih, do družine, naših najbližjih, v službi, do prijateljev. Kot hazarder postaneš asocialen, ne zanima te nič več, ne znaš se več družiti z ljudmi, kljubuješ, lažeš. Ker te je strah, da bi te kdo prepoznal, se skrivaš za oholostjo, vzvišenostjo. Skrivamo se. Če si dovolj ohol in vzvišen, enostavno odbiješ ljudi, da bi se s teboj pogovarjali o osebnih stvareh, ker si preveč težek za njih.«

Koliko ste v življenju zapravili zaradi hazardiranja?

»Po mojih izračunih okoli sto tisoč evrov. Moje plače so bile ves čas malenkost nad zajamčenim dohodkom, tako da si lahko predstavljate, kako sem živel. Opravljal sem tudi po tri službe hkrati, ves čas sem imel kredite, si vsepovsod izposojal denar. Vsak, ki sem ga poznal, je bil potencial, da si od njega izposodim denar. In sem si tudi izposojal, a tudi redno vračal, ker me je bilo preveč strah, da bi mi zaradi tega razpadla družina. Imel sem to srečo, da mi je uspelo vse držati v ilegali. Običajno sem imel obdobje, ko sem veliko zaigral, nato vzel kratkoročne kredite in skušal poplačati dolgove, bil kakšnega pol leta brez igralnice, dokler nisem začutil, da sem se finančno postavil na noge, potem pa se je zgodba ponovila.«

Kako potekajo srečanja Anonimnih hazarderjev?

»V skupini lahko nastopaš pod izmišljenim imenom, nikogar niti ne zanima tvoja prava identiteta. Kar se pogovarjamo, ostane za štirimi stenami. Zunaj skupine tako lahko govorim le o sebi. Nihče tudi nima pravice, da bi ti karkoli sugeriral, komentiral, nihče te ne sme prekinjati. Ko se odločiš, poveš, kar želiš, ampak zgolj in samo o sebi, o svojih izkušnjah, čustvih. Na ta način se zgodbe izmenjujejo. Nihče ne preverja, ali govoriš po resnici ali ne, zato tam laž postane razvrednotena, ker ni več pomembna, ker nobenemu ni pomembno, ali je res ali ni. Pomembno je samo še tebi, ali govoriš resnico ali lažeš. In ker laž ni več potrebna, lahko govoriš resnico. V skupini sem povedal najbolj umazane, najhujše trenutke v življenju. Od takih stvari, da sem lastnim otrokom kradel iz hranilnikov, do raznih ilegalnih izposojanj denarja, veriženja denarja preko kartic in čekov. O vsem lahko govoriš, ker te nihče ne obsoja. Razbremeniš se laži, in ker sem se tam naučil pogovarjati, sem to kasneje zmogel tudi v zasebnem življenju. Sedaj se z otrokoma pogovarjam normalno, tudi sedanja žena ve vse o meni. Nekateri odnosi pa so ostali trajno uničeni.«

Kaj svetujete družinam, katerih član ima težave s hazardiranjem?

»Hazarderji znamo zelo manipulirati z ljudmi, znamo jokati, iti na kolena, izsiljevati. Pri tistih, ki so nam blizu, natančno vemo, na katero tipko pritisniti, da jih čustveno najbolj zaboli. Svojci morajo zato najprej poskrbeti, da ne naredijo nič, kar bi škodilo hazarderju. In kaj najbolj škodi? Da mu plačaš položnico, da mu ne bodo odklopili elektrike. To je enako, kot bi narkomanu dal za heroin. Hazarderju je potrebno v celoti onemogočiti razpolaganje z denarjem, vzeti telefon, zapleniti avto in ničesar plačevati. Pomoč je sicer najlažje dobiti v krogu družine, vendar ne na način obsojanja. Hazarderja je treba seznaniti, da obstajajo različne terapevtske skupine, skupine za samopomoč, kot so Anonimni hazarderji, lahko mu pomagaš s pogovorom. Na pot zdravljenja pa mora iti prostovoljno. Vsi, ki so prišli pod prisilo k Anonimnim hazarderjem, so se umaknili v ilegalo. Še bolj so se potrudili, da so se skrili.«