Zgodbe muzejskih predmetov: Prvi slovenski fotograf Janez Puhar

Med najbolj znamenite kranjske rojake se uvršča prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj Janez Avguštin Puhar (1814–1864). Rojen je bil v kamnoseški družini v Kranju. V srednji šoli ga je profesor Kersnik navdušil za razne kemične poskuse. Nadarjeni fant, ki se je odlikoval z znanjem tujih jezikov in matematično-naravoslovnih predmetov, se je na materino željo odločil za duhovniški poklic. Kot kaplan je služboval v Leskovcu pri Krškem, v Svibnem, Metliki, Ljubnem na Gorenjskem, Radovljici, na Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem, Smledniku, Kamniku in na Dovjem. Znal je igrati na različne instrumente, pisal je slovenske in nemške pesmi in se posvečal slikarstvu.

Leta 1839 je v naše kraje prispela novica o izumu fotografije. Janez Puhar se je z dagerotipijo (svetlobno sliko na posrebreni kovinski podlagi), tj. z najstarejšim načinom fotografiranja, ki ga je iznašel francoski slikar Louis Daguerre, seznanil že naslednje leto. Aprila 1842 je v Ljubnem na Gorenjskem sam postal fotografski izumitelj – odkril je nov postopek izdelave fotografij na steklo, ki je temeljil na izparevanju žvepla. Puharjeva posebnost je bil tudi suh fotografski proces, saj za razvijanje fotografij ni potreboval kopeli. Zaradi krajšega osvetlitvenega časa kot pri drugih sočasnih postopkih je bil Puharjev postopek nadvse primeren za portretno fotografijo. Puhar je o odkritju hyalotipije oziroma »svetlopisa« pisal leta 1843 v ljubljanski reviji Carniolia in v nekem graškem strokovnem časopisu. Za pet let mu je uspelo prehiteti podoben izum Francoza C. Nipcea, ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo. Vendar je Puharju uspelo dokazati prvenstvo. Leta 1851 je objavil opis svojega fotografskega postopka v Poročilih Akademije znanosti na Dunaju. Tega leta je slike na steklu predstavil tudi na veliki svetovni razstavi v Londonu, leta 1853 je sodeloval na svetovni razstavi v New Yorku. Francoska Narodna akademija za kmetijstvo, manufakturo in trgovino ga je junija 1852 sprejela za svojega člana in mu podelila diplomo, s katero mu je priznala naziv izumitelja fotografije na steklo.

Nekateri so menili, da je bila velika vnema, s katero se je Janez Puhar posvečal fotografiji, kriva, da je umrl zaradi sušice v rojstnem kraju v starosti 49 let. Zaradi dolgoletnega vdihavanja strupenih živosrebrnih in žveplenih hlapov med kemičnimi poskusi naj bi Puharju odpovedala pljuča.