O Vlastji bi nastal slikovit film

Besedilo: Simob Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. november 2011 / 06:00

"Bil je oseba, o kateri bi verjetno morali posneti film. Živel je v tako dramatičnih okoliščinah, eksistenčno dramatičnih, da bi zagotovo nastal zelo slikovit film," je na 110. Glasovi preji v prostorih OŠ Ivana Tavčarja v Gorenji vasi razmišljal umetnostni zgodovinar Primož Lampič, avtor nove monografije o mojstru fotografije Vladimirju Simončiču Vlastji.

Gost 110. Glasove preje je bil umetnostni zgodovinar in etnolog dr. Primož Lampič, muzejski svetovalec v kustodiatu za fotografijo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani ter izredni profesor na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. S publicistom Mihom Nagličem se je pogovarjal o življenju in delu mojstra fotografije Vladimirja Simončiča – Vlastje, ki se je rodil pred stotimi leti v Gorici, od leta 1971 do smrti v letu 2000 pa je živel in ustvarjal v Gorenji vasi, kjer je (na OŠ Ivana Tavčarja) prejšnji teden tudi potekala Glasova preja. Lampič je tudi avtor monografije Foto Vlastja, Življenje in delo Vladimirja Simončiča Vlastje (1911-2000), ki je pred dnevi izšla v tristo izvodih, založilo in izdalo pa jo je Kulturno umetniško društvo Trata-Gorenja vas.

Vlastja Simončič je bil široko ustvarjalen umetnik, ki se je že kot srednješolec zanimal za likovno umetnost, vendar mu nikoli ni bilo dano študirati na likovni akademiji, zato se je na koncu posvetil fotografiji. Kljub temu njegova družina še vedno hrani približno dvesto likovnih del. »Vsi ga poznamo kot fotografa, a pred tem je imel ambicijo postati slikar. Tudi zame je bilo to precejšnje presenečenje. Izkazalo se je, da je naredil skoraj dvesto del, večinoma sicer risb, a po mojem mnenju tudi zelo solidnih pastelov, portretov. Očitno je bil portretist po poslanstvu. V okviru realističnega upodabljanja je nekaj pastelov, ki so zelo vešče izpeljani,« je razkril Lampič. Ime Vlastja (iz imen svojih sinov Vladimirja, Staneta in Jožeta naj bi ga sestavila njegova mati Uršula) je menda začel uporabljati kot ilegalno ime med drugo svetovno vojno, kasneje pa je njegov znameniti podpis Foto Vlastja postal prava blagovna znamka.

Vedno na begu

V Beogradu, kamor se je družina preselila zaradi očetove službe železničarja, je med letoma 1929 in 1932 obiskoval vojaško akademijo. »Poskusil se je vpisati na likovno akademijo, a ga niso sprejeli, sam je dejal, da ni imel zadosti debele ovojnice s seboj. Kasneje se je vpisal na vojno akademijo, kjer je država krila stroške šolanja. In jo tudi končal, s tem pa se je pripravil na nevaren del svojega življenja – sprva kot pehotnega oficirja, kasneje pa oficirja obveščevalne službe,« je razložil Lampič. Kot obveščevalec je branil jugoslovansko mejo, že tedaj pa je tudi fotografiral. »Med drugo svetovno vojno sta ga iskala italijanska obveščevalna služba in gestapo, pravzaprav so ga iskali vsi po vrsti, zato je bil ves čas na begu. Po naših podatkih je bil kot ujetnik dvakrat tudi zelo hudo ranjen. Vsekakor je moral biti zelo energičen človek, da je kot obveščevalec preživel vse, kar se mu je zgodilo v vojnih in povojnih letih. Bil je oseba, po kateri bi verjetno morali posneti film. Živel je v tako dramatičnih okoliščinah, eksistenčno dramatičnih, da bi zagotovo nastal zelo slikovit film.« Po vojni je padel v nemilost novi oblasti, Udba ga je še v petdesetih letih imela za sposoben kader, a nevarnega sovražnika ljudske oblasti, zato se je kot preiskovanec tudi znašel v zaporu.

»Po vojni, ko se je začel ukvarjati s fotografijo, se je začel lažji del njegovega življenja,« razmišlja Lampič, a doda, da Vlastji nikoli ni bilo lahko, da se nikoli ni počutil sprejetega, tudi po vojni se je počutil odrinjenega. »V njegovem življenju je protislovno, da se v Sloveniji ni počutil dobro, hkrati pa so ga vabili v tuja okolja, a ni šel. Zakaj ne, ni mogoče pojasniti; ali iz osebnih ali drugih razlogov. Tudi s svojo znamenito metodo poučevanja fotografiranja brez uporabe fotografske kamere je v tujini mnogo bolj prodrl kot v slovenskem prostoru,« pojasnjuje Lampič.

Spomenik Gorenji vasi

Po besedah umetnostnega zgodovinarja je Vlastja najbolj znan po reportažni fotografiji v reviji Tovariš in Slovenski poročevalec. »Bil je mojster predvsem za naslovnice. Čeprav so bile te v tistem času zagotovo tudi dirigirane, je vseeno znal ustvariti zelo učinkovite fotografije. To delo je sicer še slabo raziskano, še posebej na ravni negativov, obstaja jih okoli sedemdeset tisoč, hrani pa jih muzej novejše zgodovine.« Ker se v Slovenskem poročevalcu ni več počutil dobro, si je našel delo na ginekološki kliniki in se usmeril v medicinsko fotografijo: »Ta del njegove dediščine je ogrožen. Medtem ko njegovo reportersko zapuščino hrani Muzej novejše zgodovine, približno enako velik opus gledališke fotografije pa Gledališki muzej, je za medicinske fotografije zelo slabo poskrbljeno.«

Po upokojitvi se je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja naselil v Gorenji vasi. »Gre za zelo ustvarjalno in delavno obdobje. V tem času končno uspe s svojo metodo poučevanja otrok fotografiranja brez uporabe kamere, še vedno aktivno razstavlja, veliko hodi v tujino, še vedno poučuje oziroma vodi razne tečaje. Zanimati se je začel tudi za ekologijo. To je tudi čas, ko se je začela v njem ideja, da bi rekapituliral svoje življenje, svojo osebno usodo in svoj opus.« Hkrati je Vlastja začel intenzivno fotografirati Gorenjo vas: zlasti ljudi, a tudi krajino, arhitekturo, ljudi v krajini. »To je zagotovo še en fond, ki bi ga bilo treba pregledati. Na ta način je Gorenji vasi postavil fotografski spomenik. Tema Gorenje vasi je pri njem zelo kompaktna. To okolje je razumel zelo kompleksno, ni fotografiral samo kmečke krajine, kmečkih ljudi, kmečke arhitekture, ampak različne obrtnike, ljudi na delovnih mestih, tudi v rudniku urana. Gre za zelo kompleksno pričevanje o kraju. Fotografije so sedaj stare že trideset, štirideset let, in to je pričevanje, ki bo novo za vso mlado generacijo, danes staro dvajset let, ki se ne spomni več svojega kraja tako, kot ga je videl Vlastja.«

Kaj je pri Vlastji še treba raziskati, je zanimalo voditelja pogovora. »Nobena knjiga ne pove vsega, zato je možnosti še veliko. Jaz jih vidim v možnosti arhivskih raziskav, ko bi mogle posamezne segmente njegovega dela in življenja bolj pojasniti. Nihče še ni raziskal njegove barvne tehnike, ki je imela predvsem grafičen efekt in ne fotografskega. Tudi njegovi barvni diapozitivi so slabo dokumentirani in označeni. To je naloga, ki čaka,« je odgovoril Lampič in priložnost izkoristil tudi za vabilo k zbiranju novih pričevanj o Vlastji: »Apeliram na vse, ki so ga poznali, ki poznajo kakšno anekdoto o njem, kajti bil je duhovit in energičen človek, in ki seveda hranijo dokumente o njegovem delu.« Po njegovem bi na ta način lahko na višjo raven spravili tudi dejavnost obstoječega fotografskega muzeja Vlastja, ki ga v Gorenji vasi vodi Franc Temelj. Prepričan pa je, da bi tak projekt morala podpreti tudi občina.